Ključavničar

  
Ključavničar je eden starejših in osnovnih poklicev kovinarske stroke. Njihova skupna značilnost je predvsem ročna obdelava kovin; zaradi raznovrstnosti je težko našteti vse delovne postopke, ki jih mora ključavničar obvladati. Vsak ključavničar mora znati brati načrte in razumeti tehnično dokumentacijo. Kadar pa dobi delovno nalogo brez tega, mora sam narisati skico in izbrati ustrezen material. Po predloženem ali lastnem načrtu nariše na izbrani material oblike in mere, ki jih potem ročno ali strojno odreže. Tako grobo oblikovane predmete nato s piljenjem, vrtanjem, rezanjem navojev, žaganjem in podobnim oblikuje v končne izdelke.
  
Znanja in spretnosti 
Strokovna znanja ključavničarja obsegajo temeljna znanja kovinarstva (piljenje, sekanje, žaganje, brušenje, kovičenje). Ključavničar je s pridobljenimi znanji usposobljen za samostojno delo. Seznanjen mora biti tudi z različnimi načini struženja, rezkanja in podobno. Za spajanje delov mora obvladati tudi osnove varjenja.
  
Razmere za delo 
Razmere, v katerih ključavničar dela, so raznovrstne, kot so raznovrstni njegovi delovni postopki, opravila in izdelki. Tako lahko dela v zaprtih, dobro razsvetljenih in zračnih prostorih ali pa v slabše razsvetljenih, vlažnih in zaprašenih prostorih. Prav tako je mnogo opravil, ki jih mora opraviti na prostem ob vsakršnem vremenu.

vir: Zavod RS za zaposlovanje