- Strokovna literatura
- Neufert: Projektiranje v stavbarstvu
- Smernica za trajnostno gradnjo
- Priročniki
- Priročnik za gradnjo družinske hiše v lastni režiji
- Barvamo, lakiramo
- Barvne sheme
- Obnovimo si staro hišo
- Arhitekturni detektiv
- Novi ogrevalni sistemi
- Max Fabiani
- Stavbni red za vojvodino Kranjsko razen Ljubljane
- Stanko Dimnik
Stanko Dimnik
pionir slovenskega gradbenega inženirstva
Znanstvena monografija izpod peresa Lare Slivnik nam poda majhen, a obsežen vpogled v delovanje gradbenega inženirja, ki se je v 1. svetovni vojni srečal z gradnjo mostov in to s pridom nadaljeval - zadnja dva ohranjena mostova (no enega je leta 2023 odnesla narasla Sava) sta bila (oz. je še) Brv čez Savo v Mednem ter Most čez Savo pri Litiji.
Nekdanja brv čez Savo na relaciji Medno - Vikrče
Trenutno še v uporabi leseni most čez Savo pri Litiji
Znameniti "viseči most" čez reko Kokro v Kranju
Ko so v tridesetih letih 20. stoletja na levem bregu Kokre začeli urejati pokopališče, je bila nujna tudi potreba po mostu. Osnova je bila lesena konstrukcija, dolga 85 metrov in oprta na železobetonske opore na obeh bregovih reke. Most je bil uradno odprt 18. decembra 1938. Prej kot v dveh letih so se začeli leseni deli nagibati, zato so most zaprli za promet.
En hiter vpogled v njegovo delo:
V stroki je načrtoval lesena ostrešja večjih razponov: Narodni dom v Kranju (1922–23), Sokolski dom na Taboru (1923–26) in lesene mostove čez Savo v Mednem (1934, 1937) in čez Kokro v Kranju (1937–39). Naredil je statične izračune za armiranobetonske konstrukcije: Nebotičnik (1930–33), Trgovska akademija (1933–34), Delavski dom v Murski Soboti (1933–36), Banka Slavija (1935–38), Serafinski kolegij (1937), Hotel Slon (1937–39), Zavod za montanistiko (1937–39), Rudarski inštitut (1940–46), zvonik cerkve sv. Cirila in Metoda v Ljubljani (1958–66) in za armiranobetonski most čez Hudinjo v Škofji vasi pri Celju (1938–39). Načrtoval je temelje težkih strojev v Tovarni celuloze v Krškem (1937–39) in v tovarni Litostroj (1948–51), kjer je načrtoval tudi žerjavne proge in ostrešja (1948–51). Pripravil je poročilo o prenovi gradu na Igu (1946). Po 1953 je projektiral cestne objekte, med njimi je več kot 200 premostitvenih objektov na novi hitri cesti med Ljubljano in Zagrebom (odprta 1958).
V stroki je načrtoval lesena ostrešja večjih razponov: Narodni dom v Kranju (1922–23), Sokolski dom na Taboru (1923–26) in lesene mostove čez Savo v Mednem (1934, 1937) in čez Kokro v Kranju (1937–39). Naredil je statične izračune za armiranobetonske konstrukcije: Nebotičnik (1930–33), Trgovska akademija (1933–34), Delavski dom v Murski Soboti (1933–36), Banka Slavija (1935–38), Serafinski kolegij (1937), Hotel Slon (1937–39), Zavod za montanistiko (1937–39), Rudarski inštitut (1940–46), zvonik cerkve sv. Cirila in Metoda v Ljubljani (1958–66) in za armiranobetonski most čez Hudinjo v Škofji vasi pri Celju (1938–39). Načrtoval je temelje težkih strojev v Tovarni celuloze v Krškem (1937–39) in v tovarni Litostroj (1948–51), kjer je načrtoval tudi žerjavne proge in ostrešja (1948–51). Pripravil je poročilo o prenovi gradu na Igu (1946). Po 1953 je projektiral cestne objekte, med njimi je več kot 200 premostitvenih objektov na novi hitri cesti med Ljubljano in Zagrebom (odprta 1958).
Med gradnjo Nebotičnika (1930–33), ob odprtju najvišje stanovanjske stavbe v srednji Evropi in do druge svetovne vojne najvišje stavbe na Balkanu, so bile na pobudo Dimnika uveljavljene štiri novosti. Prvič v svetu je bila v praksi uporabljena horizontalna dilatacija, t. i. drsna potresna izolacija, medtem ko je bilo v Kraljevini Jugoslaviji prvič izvedeno temeljenje z betonskimi stebri oziroma vodnjaki. Prav tako je bila prvič zgrajena večnadstropna armiranobetonska okvirna konstrukcija, za njene izračune je bila prvič uporabljena Takabeyeva metoda za izračun statično nedoločenih konstrukcij.
Več o Inženirju Dimniku pa v kratkem ...
|
|
|