Ljubljanski Nebotičnik

     
Stoji v strogem centru Ljubljane ob Slovenski cesti (do leta 1990 Titovi cesti), natančneje na vogalu današnje Kidričeve in Slovenske ceste. Nebotičnik so zaceli graditi julija 1930. leta. Po naročilu Pokojninskega zavoda ga je projektiral arhitekt Vladimir Šubic. Pokojninski zavod je bil v svojem statusu dolžan investirati določen del svojega kapitala v nepremičnine, zato je že kmalu po svoji ustanovitvi zacel širokopotezno gradbeno akcijo, ki je botrovala številnim stavbam v Ljubljani in po Sloveniji. Objekt je postavljen na mestu srednjeveškega samostana. Po zaslugi ravnatelja mestnega gradbenega urada Matka Prelovška, je načrt uspešno prešel takratne mestne zakone, ki niso dovoljevali gradnje, višje od štirih nadstropij. Zato je tisto, kar je pri bloku stavb Nebotičnika višje od četrtega nadstropja, bila neke vrste črna gradnja, ki pa so jo legitimno zaobšli.

Gradnja trinajstnadstropnega Nebotičnika je bila tehnični podvig, ki je zahteval nov način temeljenja in natančnost dela, za kar so skrbeli v Ljubljanski gradbeni družbi, d. d.. Gradbeniki so med začetnimi deli pri kopanju nekaj metrov pod površjem naleteli na vodnjak iz 13. stoletja. Vodnjak je bil narejen iz kvadrov kraškega marmorja. V temelje ljubljanskega Nebotičnika je vzidana pesnitev Otona Župančiča. Nebotičnik je bil zgrajen po tedanjem ameriškem zgledu.

Po prvotni zamisli so za temelje predvidevali poldrugi meter debelo železobetonsko ploščo. Ugotovili pa so, da ta ne bo primerna, in so se po temeljitem strokovnem premisleku odločili za železobetonske stebre, ki bo segali prav do skalnatega terena. Zgradba ima šestnajst temeljev, ki so v obliki vodnjakov in ki segajo 18 m v globino, zaradi česar je Neboticnik ena najbolj potresno varnih zgradb v Ljubljani. Na betonske temelje so položili temeljni kamen. To je storil nadškof dr. Anton Bonaventura Jeglič. Stavbo so razmeroma hitro zgradili na tedaj še revolucionaren način – z železobetonom.
 
Slovesno odprtje (z manjšo čajanko) so pripravili v kavarni 21. Februarja 1933. leta. Nebotičnik je visok 70,35 m, kar je bilo leta 1933 najvišja stanovanjska stavba v Evropi. Prvih šest nadstropij (pritličje in 5 nadstropij) je zapolnjenih s poslovnimi prostori, medtem ko so od 6 do 9. stanovanjska nadstropja. Na vrhu stavbe je bila kavarna, nato pa so jo kasneje najemniki kavarniških prostorov še nekajkrat zamenjali.

V stavbo so vgradili hitra dvigala, klimatske naprave, centralno kurjavo na kurilno olje in druge tehnične novosti časa. V njej danes, tako kot je bilo predvideno ob njeni gradnji, delujejo različne trgovine, uradi in podjetja. Stene v kavarni so obložene s kraškim marmorjem, glavno okrasje na stropu tvori zlati meander na modrem polju. Temu primerne so tudi modre zavese na velikih oknih, skozi katera se gostu nudi osvežujoc pogled na vso Ljubljano in prostrano okolico.
 
Nosilna konstrukcija Nebotičnika je armiran betonski skelet z vmesnimi stenami iz betona in opeke in je v času gradnje predstavljala izjemen tehnološki dosežek. Fasada Nebotičnika je do vključno 1. nadstropja obložena z domačim podpeškim kamnom. Del fasade od 2. nadstropja do vrha objekta je obložen z dvoslojno betonsko oblogo (grobi sloj, pri katerem je vezivo portlandski cement, in zaključni sloj, pri katerem je vezivo beli cement), s katero je objekt še dodatno potresno varnostno okrepljen. Fasadna obloga je bila na zaključnem sloju obdelana s postopkom, ki daje vtis štokanja (robovi posameznih plošc so parirani) oziroma obdelave kamna. Fasadna obloga je na nekaj mestih sidrana v nosilni zid (vidna armatura predvsem v bližini oken).

Nebotičnik predstavlja višinski poudarek kompleksa, ki ga sestavljajo stolp, stanovanjski blok in pasaža, in ga je arhitekt celostno zasnoval. Kljub pomislekom meščanov, ki so se pojavljali ob njegovi gradnji in po dokončanju, si je Neboticnik pridobil svoje mesto ter ostal prisoten v zavesti Ljubljančanov v vsej svoji zgodovini. Danes Nebotičnik kakovostno soustvarja podobo mesta, njegova pojavnost in podoba v središču mesta pa sta postali nepogrešljivi.

Izjemen arhitekturni spomenik je mestna znamenitost in simbol ter zarisuje silhueto mesta.
 
Še podobnost z današnjim časom: Nebotičnik so projektirali in pričeli graditi v času gospodarske rasti (ko je imel Pokojninski zavod presežek sredstev) in ga s težavami dokončali v času gospodarske krize, zato je bila ob odprtju, kot smo navedli, le manjša slovesnost v obliki čajanke.
 
In za konec nekaj slik ...