Stanko Dimnik, gradbeni inženir

Izhajal je iz izobražene učiteljske družine, otroštvo in mladost je preživel v Ljubljani. 1910 je maturiral na cesarsko-kraljevi državni višji realki. 1910–14 je študiral na gradbenem oddelku tehniške visoke šole (Technische Hochschule) na Dunaju. Študij je prekinil zaradi vpoklica k železniško-mostnem polku: januarja 1915 je bil poslan v Galicijo, nato decembra 1916 premeščen v Romunijo, februarja 1918 v Furlanijo in junija 1918 na Piavo, kjer je bil oktobra 1918 zajet. Novembra 1919 se je iz ujetništva vrnil v Ljubljano, januarja 1920 pa odšel na Dunaj, kjer je julija istega leta zaključil študij.

Prvo službo je dobil avgusta 1920 v Državnem tehniškem uradu v Ljubljani. Kot učitelj strokovnih predmetov na Državni obrtni šoli v Ljubljani (kasneje preimenovana v Tehniško srednjo šolo) se je zaposlil oktobra 1920. Med novembrom 1930 in aprilom 1934 je vzel neplačan dopust ter se popolnoma posvetil načrtovanju in gradnji Nebotičnika v Ljubljani: proučeval je temeljenje, zasnoval armiranobetonski skelet, izdelal statične izračune in nadzoroval gradnjo. Od oktobra 1923 do 1938 je bil honorarni predavatelj na Tehniški fakulteti ljubljanske univerze. Decembra 1944 ga je nemška tajna policija zaprla in obsodila, izpuščen je bil aprila 1945. Ponovno ga je zaprla nova jugoslovanska oblast junija 1945 in ga decembra obsodila na prisilno delo. Od januarja 1948 do marca 1951, ko so ga pomilostili, je moral sodelovati pri gradnji Litostroja. V Litostroju je ostal do 1952, ko so ga premestili v Šibenik. 1953 se je zaposlil v novoustanovljenem ljubljanskem biroju Projekt – nizke gradnje. Upokojil se je 1966.

V stroki je načrtoval lesena ostrešja večjih razponov: Narodni dom v Kranju (1922–23), Sokolski dom na Taboru (1923–26) in lesene mostove čez Savo v Mednem (1934, 1937) in čez Kokro v Kranju (1937–39). Naredil je statične izračune za armiranobetonske konstrukcije: Nebotičnik (1930–33), Trgovska akademija (1933–34), Delavski dom v Murski Soboti (1933–36), Banka Slavija (1935–38), Serafinski kolegij (1937), Hotel Slon (1937–39), Zavod za montanistiko (1937–39), Rudarski inštitut (1940–46), zvonik cerkve sv. Cirila in Metoda v Ljubljani (1958–66) in za armiranobetonski most čez Hudinjo v Škofji vasi pri Celju (1938–39). Načrtoval je temelje težkih strojev v Tovarni celuloze v Krškem (1937–39) in v tovarni Litostroj (1948–51), kjer je načrtoval tudi žerjavne proge in ostrešja (1948–51). Pripravil je poročilo o prenovi gradu na Igu (1946). Po 1953 je projektiral cestne objekte, med njimi je več kot 200 premostitvenih objektov na novi hitri cesti med Ljubljano in Zagrebom (odprta 1958).

Najbolj plodovito je bilo desetletje pred drugo svetovno vojno. Ukvarjal se je z ljubljanskim železniškim vprašanjem in predlagal poglobitev železnice (1930–37). Med gradnjo Nebotičnika (1930–33), ob odprtju najvišje stanovanjske stavbe v srednji Evropi in do druge svetovne vojne najvišje stavbe na Balkanu, so bile na pobudo Dimnika uveljavljene štiri novosti. Prvič v svetu je bila v praksi uporabljena horizontalna dilatacija, t. i. drsna potresna izolacija, medtem ko je bilo v Kraljevini Jugoslaviji prvič izvedeno temeljenje z betonskimi stebri oziroma vodnjaki. Prav tako je bila prvič zgrajena večnadstropna armiranobetonska okvirna konstrukcija, za njene izračune je bila prvič uporabljena Takabeyeva metoda za izračun statično nedoločenih konstrukcij. Viseča brv čez Savo pri Mednem, ki je od 2004 uvrščena v tehnično dediščino, in ločni most čez Kokro v Kranju sta bila ob otvoritvi med lesenimi mostovi z najdaljšim razponom.