- Jože Plečnik
- Akademski kolegij, Ljubljana
- Plečnikova dela na Gorenjskem
- Jože Plečnik (1872-1957)
- Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana
- Ljubljanske Križanke
- Cerkev sv. Mihaela na Barju
- Katedrala svobode
- Bežigrajski stadion, Ljubljana
- Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
- Tromostovje, Ljubljana
- Plečnikova vila na Homcu
- Peglezen v Ljubljani
- Osrednja ljubljanska tržnica
- Jožamurka in Brezjanka v Begunjah na Gorenjskem
- Cerkev Gospodovega vnebohoda, Bogojina
- Razni projekti
- Prototip vila blokov v Sloveniji iz konca 60. let. (1969-1977)
- Arhitektura v Bohinju
- Kranjski nebotičnik 1962 – 1964
- Solkanski most
- Stari most, Maribor
- Grand hotel Union Ljubljana - že od 1905
- Javni vodovod v Ljubljani, kot ga poznamo danes
- 14. april 1895 - datum, ki je zaznamoval Ljubljano
- Stanko Dimnik, gradbeni inženir
- Josip Slavec
- Stavbenik in podjetnik Josip Slavec
- Gradnja mostu v Zidanem mostu
- Gaštejski klanec, Kranj, 1936 – 1938
- Vladimir Šubic
- Ljubljanski Nebotičnik
- Vladimir Šubic (1894-1946)
- Ivan Vurnik
- Vurnikova hiša na Miklošičevi: najlepša hiša v Ljubljani
- Vurnikova delavska kolonija
- Ivan Vurnik (1884-1971)
- Sokolski dom Tabor, Ljubljana
- Maks Fabiani
- Maks Fabiani (1865-1962)
- Vrtni park v Štanjelu
- Narodni dom v Trstu
- Hribarjeva hiša v Ljubljani
- Gregor Maček
- Gregor Maček (1664 - 1725)
- Stolnica svetega Nikolaja, Ljubljana
- Ljubljanska mestna hiša
Arhitektura v Bohinju
Bohinj slovi kot eno izmed etnološko najbolj zanimivih območij na Slovenskem. Stavbna dediščina dokazuje, da Bohinj ni stal ob strani v kulturni zgodovini.
Bohinjska hiša se je latentno razvijala od zgodnje enoprostorne stavbe (izpribl. 10. stoletja), preko različnih oblik dvo- in večprostornih stavb do končne strnjene in stegnjene bohinjske domačije, ki se izkristalizira v 18. in 19. stoletju.
Pod isto streho združuje stanovanjske in gospodarske prostore. Gradbeni material sta (bila) kamen in les - obojega je v Bohinju na pretek. Lesen je bil skedenj z ganki, z lesom so pokrili tudi streho. Gospodarji in gospodinje niso skrbeli samo za funkcionalnost hiše in objektov temveč tudi za njihovo lepo zunanjost - vhodna vrata so bila mogočno obokana,okna so imela kamnite okvire in bila so prekrita s kovanimi mrežami, ganki so biliumetelno rezljani, vse skupaj pa je bilo okrašeno z veliko živo pisanega cvetja (kar je še danes pogost pojav) - zlasti nageljnov. Lep primer tega je Oplenova hiša v Studorju.
V Bohinju je deset cerkva, ki so umetnostno in zgodovinsko pomembne. Vse stojijo na mikavnih lokacijah: sredi travnika, na koncu vasi, na vzpetinah ali pa ob obrežju jezera. Njihovo bogastvo so freske, oljne slike, tabelne slike, kipi, rezbarski izdelki in razni umetnoobrtni predmeti v steklu, lesu, kamnu ali kovini. Podružnične cerkvice so bolj zanimive in imajo nekaj skupnih značilnosti: imajo čebulaste zvonike, znotraj t.i. zlate oltarje, gotske freske in arhitekturne prvine; v cerkve, pokrite z macesnovimi skodlami, vstopamo skozi lope,tlakovane z rečnimi kamni in skozi portale, iz zelenega peračiškega kamna. Pri Sv. Janezu in na Nemškem rovtu sta naslikana grba briksenških škofov.
Ko govorimo o Bohinju, nikakor ne moremo mimo enega najbolj značilnih simbolov Slovenije - stoga ali kozolca. Kozolci stojijo v bližini naselij, nad polji in travniki, pa tudi v samih naseljih. Stogovi ali kozolci so specifično zgrajeni in prilagojeni za svojo namembnost (za sezonsko uporabo) - za sušenje v času košnje, žetve ali pa za spravilo sena ter tudi kot zaščita pred slabim vremenom.
V Bohinju je deset cerkva, ki so umetnostno in zgodovinsko pomembne. Vse stojijo na mikavnih lokacijah: sredi travnika, na koncu vasi, na vzpetinah ali pa ob obrežju jezera. Njihovo bogastvo so freske, oljne slike, tabelne slike, kipi, rezbarski izdelki in razni umetnoobrtni predmeti v steklu, lesu, kamnu ali kovini. Podružnične cerkvice so bolj zanimive in imajo nekaj skupnih značilnosti: imajo čebulaste zvonike, znotraj t.i. zlate oltarje, gotske freske in arhitekturne prvine; v cerkve, pokrite z macesnovimi skodlami, vstopamo skozi lope,tlakovane z rečnimi kamni in skozi portale, iz zelenega peračiškega kamna. Pri Sv. Janezu in na Nemškem rovtu sta naslikana grba briksenških škofov.
Ko govorimo o Bohinju, nikakor ne moremo mimo enega najbolj značilnih simbolov Slovenije - stoga ali kozolca. Kozolci stojijo v bližini naselij, nad polji in travniki, pa tudi v samih naseljih. Stogovi ali kozolci so specifično zgrajeni in prilagojeni za svojo namembnost (za sezonsko uporabo) - za sušenje v času košnje, žetve ali pa za spravilo sena ter tudi kot zaščita pred slabim vremenom.
Stogovi so zračni, nadstropni,prečiščene konstrukcije in polni hkrati statičnih in likovnih rešitev, ki so zanimive. Seniki pa so manjše stavbe za spravilo sena na oddaljenejših travnikih, senožetih, rovtih in košenicah, postavljeni so na obrobja gozdov, med pasovi drevja ali grmičevja. Če so kozolci likovno dodelani in elegantno vpadljivi, potem za senike moramo reči, da so polni trdne skladnosti in ubranosti ter da so nepogrešljivi v kulturni pokrajini Senožet, Dobrave, Rudnice in še marsikje drugje po Bohinju. Ohranjena, nespremenjena namembnost in uporaba lokalnega gradiva ter izročilo potrjuje gospodarsko utemeljenost in smotrnost kozolcev in senikov ter hkrati izpričuje odnos domačinov do svojega okolja.
|
|
|