Tromostovje, Ljubljana

Že zgodaj so v srednjeveški Ljubljani brodili čez Ljubljanico na mestu, kjer reko danes premoščai Tromostovje. V listini iz leta 1280 je - prvič po antiki - omenjen leseni "Stari most", ki je bil zaradi poti proti Štajerski in Gorenjski najbolj pomemben prehod čez Ljubljanico. Povezoval je Mestni trg z nasproti ležečim levim bregom. Do mostu je vodila ozka Špitalska ulica (danes Stritarjeva ulica), kasneje poimenovana po dobrodelnem zavodu, ki ga je ustanovila ogrska kraljica Elizabeta in je prvič omenjen leta 1326. 

"Stari most" - medtem zaradi "Zgornjega mostu" preimenovan v "Spodnji most" - je leta 1657 uničil požar in je bil nadomeščen z novim, znova lesenim - "Novim mostom". Na njem so ob straneh postavili prodajne barake, sredi mostu pa je ob ograji stalo razpelo, ki naj bi varovalo most pred nesrečo. Leta 1796 je bil križ odstranjen in je zdaj shranjen pri vrhu stopnišča pred vhodom v Frančiškansko cerkev.

Leta 1842 je bil na mestu starega lesenega mosta, ki je postal nevaren, zgrajen kamniti Špitalski most (arhitekt Giovanni Picco), ki je bil uradno poimenovan Francov most, po takratnemu nadvojvodu Francu Karlu. To je danes spodnji del (do ograje) srednjega mostu Tromostovja. Pred gradnjo je mesto odkupilo manjšo hišo na dostopu na most, ki jo je bilo treba porušiti zaradi ustrezne umestitve novega mostu. Na ta način je bil razširjen tudi trg pred mostom. Most je bil zgrajen iz kamnitih kvadrov gliniškega apnenca, zavarovan je bil z litoželezno ograjo in je precej polepšal trg. Takrat Marijin (Prešernov) trg še ni bil odprt proti severu z Miklošičevo cesto. Na obeh straneh so ga zapirale stavbe tik ob Ljubljanici in je bil bolj zaključen prostor kot je danes.

Zaradi velikega potresa 1895 je bila Ljubljana deležna velike denarne podpore pri obnovi mesta. Tako so načrtovali, da bodo povečali kapaciteto Špitalskega mostu, ki je dobro prestal potres. Prostor so rabili zaradi nove tramvajske proge. Toda širitvena dela so čakala na čas po prvi svetovni vojni, denar pa je izpuhtel. Dela so začeli šele deset let po koncu vojne. Izpeljan je bil natečaj, na katerem so sodelovali številni arhitekti Plečnikove šole.

Projekt povečanja Špitalskega mostu so zaupali Plečniku, ki je ugotovil, da je obstoječi most v zelo dobrem stanju in bi ga bilo neracionalno podirati, zato je naredil načrt za dva nova mostova za pešce, nove balustradne ograje in povezave s spodnjo teraso nad reko. Plečnik je z novimi ograjami preoblikoval stari most in nabrežje okoli mostov. Trimostje so poimenovali Tromostovje (trije mostovi).

Leta 1992 so Tromostovje pod nadzorom spomeniške službe temeljito obnovili, septembra 2007 pa je bilo zaprto za ves motorni promet. Pred tem so čez srednji most imeli speljano tramvajsko progo in kasneje mestne avtobusne proge št. 2, 10, 11, 13 in 20.

Tromostovje je kraj, kjer se križata dve Plečnikovi urbanistični osi: vodna os in os Ljubljanski grad-Rožnik. Podobno se pri Zoisovi piramidi srečata os, ki vodi proti grajskemu griču in os, ki od Špice do zapornic spremlja urejanje mestnega pritličja.

Srednji most je dvoločna konstrukcija s srednjim opornikom iz rezanega kamna. Prečni prerez je bil v osnovi 6,14 m z dvema pločnikoma po 1,88 m, ob izgradnji obeh novih mostov za pešce pa tlakovan in namenjen motornemu prometu in tramvaju.

Most I. za pešce je ločna betonska konstrukcija razpetine 23,15 m s prečnim prerezom 3,90 m.

Most III. za pešce je prav tako ločna betonska konstrukcija, razpetine 23,80 m in prečnega prereza 3,90 m. Ob njem je bilo zgrajeno tudi stopnišče za dostop na spodnjo teraso nabrežja Ljubljanice.

Oba mostova sta bila odprta za promet aprila 1932. Dela je izvajala Stavbna družba d.d. iz Ljubljane.