Ljubljanske Križanke

Ležijo ob Trgu francoske revolucije, med Emonsko cesto, Zoisovo cesto in Gosposko ulico. Leta 1986 so bile razglašene za kulturni spomenik lokalnega pomena, leta 2016 pa za kulturni spomenik državnega pomena.

V Križankah od leta 1952 domuje Javni zavod Festival Ljubljana, v centralnem delu nekdanjega križevniškega samostana pa je že več let prej bila nameščena Srednja šola za oblikovanje in fotografijo (Šola za umetno obrt). Zunanji prostori služijo kot prostori za različne kulturne prireditve. Ob velikem dvorišču je gostinski lokal Plečnikov hram. Ima ohranjeno notranjo opremo, narejeno po Plečnikovih zamislih.

Križanke so služile kot samostan vse do leta 1949, ko je bil kompleks v celoti podržavljen. Leta 1952 so predstavniki mesta Ljubljana povabili arhitekta Jožeta Plečnika, da preoblikuje takrat že precej dotrajan samostan v šolo za Umetno obrt. Na šolo je neposredno iz Plečnikovega ateljeja odšla za profesorico in ravnateljico arhitektka Gizela Šuklje. Kasneje so v opuščeni samostan dodali še prizorišče za letni festival Ljubljana. To je bil zadnji velik Plečnikov prispevek mestu, pri projektu pa sta sodelovala in ga nadaljevala njegova učenca Anton Bitenc in Viktor Molka. Pred samostanskimi trakti so spremenil dvorišče prizorišče za komorne prireditve, gledališče na prostem in festivalski prostor. Uredili so gostinski del. Odprtje prenovljenega poslopja je bilo 10. junija 1955.

Kompleks je Plečnik nadgradil s poudarkom renesančnih in baročnih elementov, kar je vidno na glavnem dvorišču, za katerega so značilni plitvi arkadni oboki in nov barvni sgraffito na fasadi ter arkadni balkoni z ložami. Dvorišče je tlakoval z dekorativnimi betonskimi ploščami. Ob starem vhodu je lapidarij z nagrobniki in klesanimi elementi iz antičnega in srednjeveškega obdobja. Zanimiva je pergola ob samostanskem zidu, ki jo podpirajo stebri iz porušenega knežjega dvorca. Dve manjši dvorišči je oblikoval vsako drugače. Peklensko dvorišče s številnimi svetilkami in nadihom mediteranskega sloga je bilo namenjeno manjšim komornim izvedbam. Malo dvorišče naj bi bilo arheološki park. Veliko dvorišče je kasneje arhitekt Bitenc preoblikoval v preddverje avditorija, ki je tudi njegovo delo. Plečnik je preuredil še manjšo hišo ob dvorišču (sedaj prodajalna kart) in javne toalete na zunanji strani kompleksa. Pred zahodnim zidom so uredili otroško igrišče.

Zunaj obzidja je Plečnik vgradil tri poznobaročne portale iz ostankov podrtih ljubljanskih hiš. Na vogalu Zoisove in Emonske so postavili spomenik pesniku Antonu Aškercu. Bronasto poprsje je delo kiparja Nikolaja Pirnata.