Jožamurka in Brezjanka v Begunjah na Gorenjskem

Območju, ki ga zaznamujejo stoletja turbulentnih sprememb in temačnih zgodovinskih dogajanj, je svoj pečat pridal tudi Jože Plečnik, avtor zasnove obeh paviljonov.

 

Jožamurka je zaprt paviljon z oltarjem sv. Jožefa, ki je v preteklosti služil kot kapela ob verskih procesijah. Metamorfoza Semperjeve teorije antične teme hiše v hiši, ki se kaže z dvojno namembnostjo paviljona (poleg kapele hkrati služi kot prostor za počitek), je primer arhitekturne invencije. Celoten volumen nosi prepoznavno podobo, ki za seboj skriva kup sijajnih arhitekturnih  detajlov. Posebno izstopajo »Plečnikovi« stebri z značilnim materialnim prepletom opeke in lokalnega kamenja, na katerih počivajo dorski kapiteli. Pogled opazovalca se zagotovo ustavi tudi na izraziti likovnosti tlaka, oltarju, temno barvani formi ornamentov v ostrešju in liniji avtorskih strešnikov. Jožamurka je primer vrhunske arhitekturne dediščine, ki se v prostor subtilno vključuje, a karakterno iz njega odločno izstopi.

 

Ob tem pa težko spregledamo pomanjkljivo vzdrževanje, morda povezano s pomanjkljivim razumevanjem, zavedanjem vrednosti in spoštovanjem spomenika.

  

Počitniška hiša Brezjanka ali Murka je še eno izmed Plečnikovih del v Begunjah. 

Šest surovih lesenih debel podpira streho odprte lope, prekrite z betonskimi ploščicami. Tla so okrašena s prodniki, opeko in keramičnimi mozaiki. Na srednjem stebru je nekoč stal Marijin kip. V prvotni zasnovi paviljon Murka spominja na klasičen antični tempelj, uporaba surovih lesenih debel pa sega dlje v zgodovino - v čas prvih preprostih bivališč.

Z Murko Brezjanko je (tako sklepa stroka) Plečnik postavil lastno hipotezo o arhitekturnem prototipu. Gre za zelo svobodno in poetično interpretacijo kmečke koče, s katero definiral arhitekturno lepoto kot posledico poštenosti konstrukcije. Na ta način mu je uspelo definirati arhitekturo kot »avtonomne« umetnosti v slovenskem okolju.