Protipotresna vezava stare hiše

     
Tradicionalne metode utrditve objektov, ki se uporabljajo danes, so:
 Zamenjava malte v fugah. Takšna utrditev je zelo zamudna, pomeni tudi visoke stroške dela, saj je skorajda celotno delo potrebno opraviti ročno. Za stanovalce pomeni veliko motnjo.
 Izdelava armiranobetonskega ometa nosilnih zidov. Zaradi velike spremembe v togosti celotne stavbe in mase konstrukcije, moramo utrditi celotno konstrukcijo. Nosilnost moramo povečati vsem konstrukcijskim elementom vse do temeljev. Tako ne moremo sanirati samo dela konstrukcije, ki sanacijo zares potrebuje. Način utrditve stavbe z izdelavo AB ometov ni primeren za spomeniško zaščitene objekte, saj se izgled stavbe popolnoma spremeni. Z betonskimi oblogami tudi spremenimo klimatske razmere v stavbi.
 Dozidava in prezidava zidov je primerna predvsem pri kamnitih zgradbah, kjer pogosto pride do izbočitve zidov in močnih poškodb na vogalih. Določene zidove popolnoma ali deloma porušimo in nato zgradimo nove zidove. Tovrstni posegi so lahko dokaj dragi in jih zato uporabimo le kadar menimo, da so tudi ekonomsko upravičeni.
 Zamenjava dotrajanih lesenih stropov z armiranobetonskimi ploščami ali izvedba utrditvenega AB estriha na obstoječih lesenih stropovih. V tem primeru dosežemo dobro protipotresno povezavo zidov. Pri izvedbi utrditvenega AB estriha je potrebno preveriti nosilnost nosilnih tramov. V primeru, da so leseni stropovi poddimenzionirani ali dotrajani, moramo izvesti novo samonosilno AB ploščo.
 Povezovanje zidov z jeklenimi vezmi v višini stropov. S takšnimi vezmi nadomestimo togo medetažno konstrukcijo in zagotovimo, da konstrukcija med potresom deluje kot celota.
 
Pri sprejemanju odločitve za metodo utrditve konstrukcije je potrebno upoštevati več dejavnikov.
V prvi vrsti se izbira metodo, s katero se doseže, da bo obnašanje stavbe med potresom ustrezalo predpisom in bo s tem zagotovljena tudi varnost ljudi in lastnine. Pogosto je potrebno, na eni strani, upoštevati konservatorske in restavratorske zahteve po ohranitvi izgleda stavbe, kakor tudi ohranitvi prvotnega materiala. Trg pa nam, po drugi strani, postavlja zahteve po čim cenejši metodi. S tem seveda nimamo v mislih zgolj direktnih stroškov sanacije, kot so stroški materiala, dela in opreme, ampak tudi indirektne stroške, ki so težje izmerljivi. Časovno dolgotrajna sanacija pomeni motnjo za stanovalce in njihovo dejavnost, določene metode pomenijo zmanjšanje ali spreminjanje tlorisa stavbe, spet druge metode pomenijo tako velike konstrukcijske posege, da jih je praktično nemogoče izvesti ˝stanovalcem prijazno˝.
 
Prav zaradi navedenih slabosti tradicionalnih načinov utrditve se na ZRMK v sodelovanju z fakulteto za gradbeništvo in geodezijo raziskujejo možnosti utrditve z novodobnimi kompozitnimi materiali. Najpomembnejša prednosti sanacije s FRP materiali so nižji stroški. Dela je manj, zahtevne mehanizacije ne potrebujemo. V času sanacije je mogoča uporaba stavbe, v primerih, ko se sanacija izvaja samo na eni strani zidu, je lahko uporaba celo nemotena. S pravilno izbiro FRP materiala lahko dosežemo različne odpornosti utrditve (požarno, alkalno, korozijsko,…). Običajni sistemi FRP utrditev nam tudi ne spreminjajo površine in oblike bivalnega prostora. Nezanemarljivo dejstvo pa je tudi, da se dinamične lastnosti konstrukcije skoraj ne spremenijo. Tovrstni utrditveni posegi le malo spremenijo togost, k masi celotne konstrukcije pa ne prinesejo veliko. Ker se dinamične lastnosti konstrukcije ne spremenijo, dodatni ukrepi zaradi utrditve zidov, tako niso potrebni.
 
Podrobnosti si lahko preberete v strokovnem prispevku, ki je dosegljiv preko te povezave.