Vzdrževanje ogrevalnih sistemov

Na našem trgu se zaradi neurejene zakonodaje pojavljajo številne uvožene naprave, katerih prodaja je v sosednjih deželah zaradi tehnološke zastarelosti prepovedana. Stare tehnologije pomenijo nižje izkoristke in s tem večjo porabo goriva, večje onesnaževanje okolja, nezanesljivo delovanje ter pogostejše okvare. Osnova za izbiro naprav je projekt centralnega ogrevanja, v katerem projektant določi tehnično najboljše naprave za posamezni sistem ogrevanja. V projektni dokumentaciji sta točno določena tip in moč kotla, ogreval, varnostnih elementov, določene je tudi vrsta regulacije ipd.. Paziti moramo, da kupimo naprave z ustreznimi atesti, tehničnimi navodili, garancijo in zagotovljenim servisom. Vedno kupujmo pri proizvajalcih ali pri njihovih pooblaščenih zastopnikih, nikoli pa "iz druge roke" ali t.i. naprav neznanih proizvajalcev, ko izdelek ni opremljen z imenom proizvajalca in nima ustrezne tehnične dokumentacije.

Z nakupom ustreznih naprav smo torej storili prvi korak k zanesljivemu delovanju. Z montažo naprav v našem objektu pa prevzemamo drugi del naloge pri zogotavljanju zanesljivega in varnega obratovanja ogrevalnega sistema. Tako kot ostale naprave in aparati, s katerimi se srečujemo v vsakdanjem življenju, potrebuje tudi ogrevalna tehnika redno vzdrževanje in servisiranje, ki zagotavljata varno in optimalno delovanje ter dolgo življenjsko dobo.

Čista kotlovnica
V primerjavi s kotlovnicami iz preteklosti so sodobne kotlovnice urejene in čiste. K temu je bistveno pripomogel prehod z kurjenja s trdnimi gorivi na kurjenje s tekočimi ali plinastimi gorivi. Kurjenje s premogom in drvmi je povezano z velikimi nečistočami, predvsem s prahom, sajami in pepelom, zato je potrebno takšne kotlovnice pogosto čistiti.

Zaradi zahtev po varnem in optimalnem delovanju morajo biti kotlovnice čiste in urejene ter nikakor ne smejo postati skladišče za vso hišno navlako in odpadke. Za izgorevanje potrebni zrak se v kotel dovaja največkrat iz kotlovnice. Gorilniki sesajo potrebni zrak za izgorevanje iz prostora, če pri tem sesajo prah, povzroča to motnje pri delovanju gorilnika. Na ventilatorju gorilnika se nabira prah, tako gorilnik v kurišče ne more dovajati potrebne količine zraka, kar pomeni nepopolno izgorevanje in slab izkoristek.

Razni gorljivi odpadki (papir, plastika, odpadni les ipd.) pomenijo tudi potencialno nevarnost za vžig kar, ogroža varnost.

Kotli na trda goriva
Kotli za centralno ogrevanje so "tekači na dolge proge", zato jih je potrebno pregledati večkrat med ogrevalno sezono, kot tudi ob koncu, oziroma pred začetkom nove ogrevalne sezone.

Izmed kotlov za centralno ogrevanje je največ dela in vzdrževanja s kotli na trdna goriva. Zaradi neprimerne uporabe goriv in predimenzioniranih kotlov je zgorevanje v njih največkrat nepopolno. Stranski produkti, ki nastajajo pri nepopolnem izgorevanju, so v obliki katranskih oblog in saj nanašajo na stene kurišča ter tako zmanjšujejo toplotno prehodnost na ogrevalni medij - vodo. Vsak milimeter oblog pomeni 6% izgub, če so te obloge debele 2-3 mm, predstavlja to že več kot 10% izgub. Takšne obloge so zelo trdovratne, zato jih je potrebno odstraniti mehansko. Z ostrimi kovinskim predmetom (npr. izvijačem, strgalom) in kovinsko krtačo jih moramo odstraniti večkrat med ogrevalno sezono, obvezno pa tudi po zaključku. Kadar ne zadošča samo mehansko, je potrebno opraviti še kemično čiščenje. V prodaji so kemična sredstva, predvsem v obliki tekočin, ki jih razpršimo po kurišču, nato po zakurimo v kotlu. Tekočina topi nastale obloge, pri izgorevanju pa jim znižuje točko izgorevanja pod 400 ^oC, tako, da zgorijo tudi najtrdovratnejše.

Kljub temu, da lahko večino dela opravimo sami, je dobro, da kotel občasno pregleda tudi serviser ali dimnikar. Ta bo poleg čiščenja kurišča opravil še:

• kontrolo tesnosti vrat
• nastavitev regulatorja vleka
• nastavitev dimne lopute
• pregled varnostnih naprav

če so obloge vzrok predvsem za slabši izkoristek kotla, pa je kondenzacija, do katere prihaja pri nepravilnem kurjenju, velika nevarnost za poškodbe kotla. Nastali kondenzat na stenah kurišča ob primesi škodljivih dimnih plinov postaja agresiven in povzroča korozijo sten kurišča, ki je pri kotlih na trdna goriva zaradi številnih hladnih zagonov še izrazitejša kot pri kurjenju s tekočimi ali plinastimi gorivi. Ker tudi v tehniki velja rek "bolje preprečiti kot zdraviti", lahko takšne pojave v veliki meri preprečimo.

• Kupiti moramo kotel pravilne moči. Predimenzioniran kotel bo obratoval s slabšim izkoristkom in veliko nevarnostjo korozije. Nesmiselno je kupovati kotle večjih moči, zato da bomo imeli
• "rezervo" za izrazito hladne dni. Moč kotla je namreč dimenzionirana na zunanjo projektno temperaturo, ki znaša za večino slovenskih krajev med -18 ^oC do -21 ^oC.
• V kotlu moramo kuriti samo z gorivom, za katerega je skonstruiran. Velikost kurišča je odvisna od moči kotla in kurilne vrednosti določenega goriva, zato lahko pride ob uporabi napačnega goriva do poškodb. V kotlih nikakor ne smemo kuriti odpadkov, ki izgorevajo zelo slabo, hkrati pa močno onesnažujejo okolje.
• Pravilno kuriti pomeni, da kurimo kakovostna goriva, jih nalagamo tako, kot zahteva konstrukcija kotla oziroma kurišča (npr. spodnje ali zgornje odgorevanje) ter zagotovimo zadosten dovod zraka.
• Redno vzdržujemo in čistimo vse ogrevalne naprave.

Kotli na tekoča goriva
Izgorevanje tekočih, predvsem pa plinastih goriv, je popolnejše, zato kotle na tekoča in plinasta goriva ni potrebno čistiti tako pogosto. Največkrat zadostuje dvakratno čiščenje med ogrevalno sezono, ko odstranimo saje s sten kurišča na enak način kot pri kotlih na trdna goriva. Intenzivnost nalaganje saj je odvisna od nepopolnega izgorevanja, ki je večje ob predimenzioniranih kotlih ter od nepravilno nastavljenega gorilnika.

Pri specialnih oljnih kotlih je potrebno veliko pozornost nameniti vzdrževanju gorilnikov. če smo čiščenje kurišča opravili sami ali ob pomoči dimnikarja, moramo nastavitev gorilnika obvezno prepustiti usposobljenemu izvajalcu. Največkrat so to pooblaščeni serviserji in dimnikarji, ki so opremljeni za takšno delo.

Priporočamo obisk serviserja in nastavitev gorilnika dvakrat letno oziroma pred začetkom vsake ogrevalne sezone. Po izkušnjah je nujni servis potrebno opraviti na vsakih 4000 I porabljenega kurilnega olja. To kar smo omenili pri čiščenju kurišča, velja tudi za nastavitev gorilnika. Le dobro vzdrževan in nastavljen gorilnik omogoča zanesljivo, varno in varčno delovanje ogrevalnega sistema. Prihranek goriva lahko pri dobro nastavljenem gorilniku znaša tudi do 10%.

Ob obisku mora serviser opraviti naslednje:

• kontrolo in čiščenje dovodov in filtra za gorivo,
• kontrolo in čiščenje filtra na oljni črpalki v gorilniku,
• čiščenje filtra na razpršilni šobi,
• čiščenje dovodnih kanalov za zrak,
• čiščenje ventilatorja,
• čiščenje fotouporov in izgorevalne glave gorilnika,
• pregled in po potrebi zamenjava vseh ostalih elementov (elektrod, izolatorja, pregibnih cevi ipd.),
• izmeriti sajavost dimnih plinov,
• izmeriti temperaturo dimnih plinov,
• izmeriti vsebnost C0₂ v dimnih plinih,
• ugotoviti prisotnost kurilnega olja v dimnih plinih.

Sajavost se meri z odvzemom dimnih plinov na izhodu iz kotla, s posebno napravo, v kateri se obarva filtrski papir (več kot je saj, temnejši je papir). Ob primerjavi z lestvico sajavosti mora biti filtrski papir skoraj bel (vrednost med 1 in 2). Količina C0₂ v dimnih plinih mora biti med 12-14%, čim večji je delež C0₂, večji je presežek izgorevalnega zraka, ki slabša izkoristek kotla.

Temperatura dimnih plinov naj se pri klasičnih visokotemperaturnih kotlih giblje med 160 ^oC -200 ^oC, pri nizkotemperaturnih in kondenzacijskih kotlih pa po priporočilih proizvajalca kotla.

Za nastavitev gorilnika in merjenje vseh naštetih parametrov potrebuje serviser ustrezno merilno opremo, zato serviserju, ki te opreme nima, ne smete zaupati nastavljanja gorilnika. Po vsaki opravljeni meritvi mora serviser napraviti zapisnik (merilni protokol), ki ga shranite za primerjavo v prihodnji sezoni.

Kotli na plinasta goriva
Plin je kot gorivo v zadnjem času zelo razširjen, vendar se nekateri iz strahu pred nevarnostjo, zanj le stežka odločajo. Za plinske kotle in gorilnike velja enako kot za kotle na trdna in tekoča goriva. Redno vzdrževanje in kontrola sta garancija za varno in optimalno delovanje. Izgorevanje plina je najčistejše, zato je potrebno kotel čistiti po potrebi, medtem ko je treba gorilnik pri specialnih plinskih kotlih nastavljati redno vsaj enkrat v ogrevalni sezoni. Serviser mora ob pregledu in nastavitvi gorilnika opraviti naslednje:

• kontrolo tesnosti dovoda plina do gorilnika,
• kontrolo tesnosti elektromagnetnih ventilov,
• kontrolo ventilatorja,
• zunanje čiščenje gorilnika,
• preveriti plinski filter,
• preveriti zgorevalno glavo, elektrode in ostale elemente in jih po potrebi zamenjati.

Pri vzdrževanju pretočnih in kombiniranih plinskih grelnikov moramo paziti na nabiranje apnenca na stenah toplotnega prenosnika. Intenzivno izločanje apnenca se začne pri temperaturah višjih od 60 ^oC, da se temu izognemo, naj bo temperatura priprave tople vode nižja.

Manjši pretok vode, glasno pretakanje in šumenje vode ter nižja temperatura segrete vode oziroma daljši čas priprave vode so prvi znaki, da je na prenosnih površinah grelnika nastala obloga apnenca. Apnenec slabo prevaja toploto, zato so toplotne izgube večje, večja je poraba goriva, obstaja pa tudi nevarnost, da grelnik pregori. Ko opazimo znake, ki opozarjajo na povečan nastanek apnenca, pokličemo serviserja, ki bo strokovno očistil grelnik.

Dimnik
Dimnik je namenjen odvodu dimnih plinov in vleku skozi kurišče, zato ga je potrebno skupaj z ostalimi dimovodnimi napravami redno čistiti. Pri kurjenju na trdno in tekoča goriva je potrebno dimnik čistiti enkrat mesečno, pri plinastih gorivih pa vsaj dvakrat v ogrevalni sezoni. Dimnik naj čisti usposobljeni dimnikar, ki opravi tudi pregled dimnika, in opozori na morebitne poškodbe. Ob prehodu iz kurjenja s trdnimi ali tekočimi gorivi na kurjenje s plinastimi gorivi je dimnik največkrat potrebno sanirati. V takšnih primerih je najprimernejša sanacija z dimničnimi tuljavami iz nerjavečega jekla, ki jih vstavimo v dimnik.

Za boljši izkoristek kotla in manjše toplotne izgube v času mirovanja kotla moramo v dimno cev za kotlom vgraditi termično loputo. Motorne lopute vgrajujemo pri tlačnih plinskih ali oljnih gorilnikih, pri pretočnih grelnikih in atmosferskih gorilnikih pa vgradimo bimetalno loputo.

Varnostne naprave
Poleg najpomembnejšega vzdrževanja kotla, gorilnika in dimnika moramo v kotlovnici vzdrževati tudi ostale elemente inštalacije. Kontrolirati moramo merilne instrumente (manometre in termometre) ter jih, če so v okvari, zamenjati. Enkrat letno moramo preskusiti tudi varnostni ventil, ki se lahko med ogrevalno sezono zapeče.

Raztezna posoda je varnostni element, ki prevzema raztezke ogrevalne vode zaradi povišane temperature in tlaka v sistemu. Za manjše sisteme je razširjena uporaba zaprte raztezne posode, ki je povezana s povratkom ogrevalne vode. Raztezna posoda je tovarniško napolnjena s plinom pod pritiskom, ki je vedno označen na vidnem mestu. Sčasoma se elastično membrana v posodi stara in začne prepuščati vodo iz sistema. če v času mirovanja in med obratovanjem kotla tlak v sistemu izrazito niha, je to znak, da je raztezna posoda v okvari. Z rahlim pritiskom na ventil na plinskem delu posode lahko preverimo, ali je membrana popustila. če iz ventila priteče voda, je to znak, da je membrano potrebno zamenjati. V primeru, da je pritisk v raztezni posodi nižji od statičnega tlaka v sistemu, lahko tlak v posodi povečamo tako, da jo napolnimo z zračno tlačilko (ventil na raztezni posodi je podoben ventilu na avtomobilski gumi ali ventilčku na kolesu).

Vzdrževanje instalacije in ogreval
Toplotne izgube zaradi razvoda toplote lahko v neugodnih razmerah (velika razvejanost instalacije, dolgi cevovodi) znašajo do 10%. Cevovode, ki so v neogrevanih prostorih in kotlovnici, moramo dobro toplotno izolirati. Večino delo lahko opravimo sami, saj lahko kupimo toplotnoizolacijske žlebake, debeline 2-4 cm, s katerimi oblečemo cevovode. Izolacijski material je na zunanji strani zaščiten z aluminjasto folijo in s samolepljivim trakom za spajanje, v večjih kotlovnicah pa lahko za zaščito izolacije uporabimo tenko alumnijasto pločevino. Cevovodov v ogrevanih prostorih ponavadi ne izoliramo, pač pa jih kontroliramo na spojih, da ne puščajo, in jih po potrebi prepleskamo z zaščitno barvo.

Ogrevala v prostorih morajo biti pravilno nameščena, najpogosteje se nahajajo pod okni, kjer v prostor priteka hladen zrak, ki se ob njih ogreje in se dviga v prostor. Ne smemo jih nameščati v posebne zidne utore, ali jih zakriti z globokimi okenskimi policami, večjimi kosi pohištva in debelimi zavesami. če je mogoče ob prvem posegu v ogrevalnem sistemu, odstranite ogrevala in za njimi namestite dodatno toplotno izolacijo in/ali refleksijsko folijo. Pri ogrevanju z radiatorji se toplota oddaja predvsem s konvekcijo. Prah na ogrevalih zmanjšuje toplotno prehodnost iz ogrevne vode preko stene ogrevala na notranji zrak.

Odzračevanje
če so ogrevala sredi ogrevalne sezone delno hladna, predvsem v najvišjem delu, in je v njih slišati pretakanje vode je to znak, da je v ogrevalih zrak. Takšen sistem moramo takoj odzračiti. Cevna instalacija je izvedena pod določenim minimalnim naklonom k najvišji točki, kjer je izvedeno odzračevanje sistema z avtomatskimi ali mehanskimi odzračevalnimi napravami. Največkrat so z odzračnimi ventili opremljena najvišja ogrevala, na katerih lahko odzračimo instalacijo. Pri tem je potrebno opozoriti, da pred odpiranjem ventila preverimo, na kateri strani je odzračna odprtina, da ne bomo neprijetno presenečeni, ko nas bo presenetil vodni curek. Pred začetkom odzračevanja moramo v kotlovnici z dodatnim polnjenjem vode v sistemu povečati tlak, nato odpremo odzračni ventil na najnižjem ogrevalu, ko priteče iz njega voda, ga zapremo. Pri tem pade tlak v sistemu, zato sistem zopet napolnimo ter odzračimo naslednji ventil. Postopek ponavljamo do najvišjega ogrevala, kjer končamo odzračevanje.

Termostatski ventili
Redno moramo preveriti tudi tesnost radiatorskih ventilov in jih v primeru, da puščajo zamenjati z novimi. Z vgradnjo termostatskih ventilov kompenziramo toplotne dobitke v prostoru in tako prihranimo do 30% energije.

Vse rekonstrukcije ogrevalnega sistema, kot so zamenjava ogreval ali radiatorskih ventilov, moramo opraviti v najkrajšem možnem času ter v času mirovanja kotla. Ko se lotimo takšnih posegov, moramo namreč izprazniti ogrevalni sistem, ki je izpostavljen intenzivni koroziji. Ogrevalni sistem moramo prazniti čim manjkrat, čas popravila pa naj bo čim krajši.

Zaključek
Redno vzdrževanje in kontrola ogrevalne tehnike zagotavljata poleg varnega in nemotenega delovanja tudi prihranek energije oziroma goriva. Prihranek goriva pomeni manjši strošek za ogrevanje kot tudi manjše onesnaževanje okolja.

Kot je navedeno v uvodu, pa je pogoj za optimalno delovanje sistema in manjše število okvar tudi pravilna izbira vseh elementov in naprav ogrevalnega sistema. Dimenzioniranja ogrevalnega sistema ne prepustimo izvajalcu-monterju ali prodajalcu ogrevalne tehnike, ampak usposobljenemu projektantu. Za primer noj navedemo, da lahko predimenzioniran kotel obratuje z letnim izkoristkom, ki je manjši od 40%.

vir: Smotrna raba energije - Sistemi za ogrevanje stavb