Zidanje v lastni režiji je preteklost

  
Zagovorniki masivnih zidanih hiš med prednostmi takšne gradnje v primerjavi z montažno najpogosteje navajajo večjo toplotno izolativnost masivnih sten, ki hkrati zelo dobro akumulirajo toploto in jo pozneje dalj časa enakomerno oddajajo v prostor, boljšo toplotno stabilnost, manj pregrevanja bivalnih prostorov poleti, predvsem pa možnost postopne in finančnim zmožnostim prilagojene izvedbe del. Dejstvo je, da načrtovanje energijsko varčne zidane hiše, pa naj bo nizkoenergijska ali pasivna, zahteva celosten pristop različnih strokovnjakov. Doseganje standardov sodobne gradnje, ki so zapisani v julija 2010 sprejetem pravilniku o učinkoviti rabi energije v stavbah (Pures) in tehnični smernici TSG-1-004, namreč zagotavlja le dobro pripravljena projektna dokumentacija, ki je hkrati podlaga za pridobitev nepovrat­nih sredstev Eko sklada, s katerimi je mogoče znižati višino naložbe. Novi materiali, nove tehnologije gradnje in strožji predpisi so tako omejili včasih zelo priljubljeno delo v lastni režiji, zato investitorji gradnjo raje v celoti prepustijo strokovnjakom.

Strožje zahteve za nepovratna sredstva Eko sklada
Za nizkoenergijske hiše velja, da lahko za ogrevanje porabijo največ 30 kWh na kvad­ratni meter uporabne površine na leto, pri pasivnih je ta meja še nižja, in sicer največ 15 kWh/m². Le za primerjavo: po podatkih Gradbenega inštituta ZRMK povprečna hiša v Sloveniji porabi 170 kWh/m² na leto, 40 let stara hiša brez toplotne izolacije, z okni z običajno dvoslojno zasteklitvijo in zastarelim ogrevalnim sistemom pa celo 210 kWh/m² energije na leto. Pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah rabo energije za ogrevanje omejuje na pribilžno 40 kWh/m² na leto (odvisno od lege in mikroklimatskih razmer), a le do konca leta 2014, po tem datumu bo raba energije za ogrevanje omejena na približno 30 kWh/m². Graditelj, ki želi pridobiti nepovratna sredstva Eko sklada za gradnjo nizkoenergijske hiše, pa mora to že zdaj zasnovati tako, da za ogrevanje ne bo potrebovala več kot 25 kWh/m², kar hkrati pomeni, da so zahteve javnega okoljskega sklada še strožje, kakor so zapisane v pravilniku o učinkoviti rabi energije v stavbah.

Da bi dosegli tako majhno rabo energije, je treba upoštevati zakonitosti sodobne gradnje, med katerimi so najpomembnejše pravilna orientiranost hiše na parceli z velikimi zastekljenimi površinami na jug in čim manjšimi na sever, zadostna toplotna izolacija zunanjih sten, strehe in tal proti zemlji, okna s trojno zasteklitvijo z visoko toplotno izolativnostjo, sodobna ogrevalna tehnika in učinkovit sistem prezračevanja z izkoriščanjem toplote odpadnega zraka. Ta je v pasivnih hišah nujen, v nizkoenergijskih pa le, če želi investitor pridobiti nepovratna sredstva Eko sklada. S tem je povezana še ena zahteva oziroma pogoj za pridobitev nepovratnih sredstev – test zrakotesnosti. To je edini praktični preizkus kakovosti hiše, ki pokaže, ali bodo toplotne izgube takšne, kot so bile načrtovane, in zagotavlja, da bo prezračevalni sistem z rekuperacijo odpadne toplote deloval učinkovito.


Pravilna izvedba stikov različnih materialov
Izbira osnovnih gradbenih materialov za zidano nizkoenergijsko ali pasivno hišo je precej večja, kakor je bila pred leti, ko so ledino na tem področju orali pionirji tovrstne gradnje pri nas. Pravzaprav lahko izberemo skoraj kateri koli zidak ali opeko, ki pa mora imeti boljše toplotnoizolativne lastnosti, na primer, od klasične modularne opeke. Treba je vedeti, da bosta od izbire osnovnega gradbenega materiala odvisni vrsta in debelina toplotne izolacije, ki bosta zagotavljali doseganje želene energijske varčnosti. Povedano drugače: zunanjo steno, zgrajeno iz materia­la z večjo toplotno prehodnostjo, bo treba obložiti z debelejšim slojem toplotne izolacije, da bi dosegli enak ali vsaj podoben učinek kot pri steni, zgrajeni iz zidakov z manjšo toplotno prehodnostjo. O najprimernejših materialih za osnovno konstrukcijo, toplot­no izolacijo, načinih uporabe in o njihovih lastnostih bomo podrobneje pisali v prihod­nji številki priloge Deloindom, ki izide 15. februarja.

Manjša ko je načrtovana raba energije za ogrevanje, pomembnejša sta pravilno načrtovanje in poznavanje detajlov gradnje. Vogali, stiki med zunanjo steno in stropno ali talno ploščo, stiki med ploščami izolacijskega materiala, stiki zunanje stene s stavbnim pohištvom in podobno so najpogostejša mesta, ki so lahko zaradi nekakovostno opravljenega dela netesna. Napakam se izognemo, če pri gradnji kombiniramo čim manj različnih materialov, vsi stiki pa morajo biti pravilno zatesnjeni z ustreznimi tesnilnimi trakovi.

Še zlasti pozorni moramo biti na toplotne mostove, ki v energijsko zelo varčnih hišah pomenijo velik vir toplotnih izgub. Pri zidanih hišah jih je najteže odpraviti pri balkonih, še zlasti če se graditelj odloči za klasično izvedbo in je balkon podaljšek armiranobetonske medetažne plošče. V tem primeru je treba predvideti zadostno toplotno izolacijo z vseh strani, kar pa pomeni, da bodo dimenzije balkona temu primerno večje. Najboljša rešitev je zato izvedba montažnega balkona, ki na nobenem mestu ne prebada zunanjega toplotnega ovoja hiše, saj je njegova konstrukcija na zid naslonjena s posebnimi vmesniki.
 

Najbolj preprosto je vse prepustiti enemu izvajalcu
Zakonitosti, ki jih je treba poznati in upoštevati pri zidani nizkoenergijski hiši, so dovolj velik razlog, da za gradnjo najamemo strokovnjake. Slabo opravljena dela, pa čeprav z najkakovostnejšimi materiali, se namreč prej ali slej drago maščujejo, saj popravljanje napak ni niti preprosto niti poceni. Odločiti se je treba le, ali bomo vse prepustili enemu izvajalcu ali pa se bomo organizacije del, ki jih morajo opraviti različni izvajalci, lotili sami. In ker pregovorno velja, da mojstri skoraj nikoli oziroma zelo redko pridejo takrat, kot so obljubili, je treba v drugem primeru vzeti v zakup, da se lahko gradnja precej zavleče.
 
Ne spreglejte našega seznama ponudnikov - svojega izvajalca lahko izberete že tukaj.
 
vir: Deloindom.si