Pogled v prihodnost: hiše bodo same proizvajale energijo

 

 Novi materiali, ki bodo temeljili predvsem na izrabi sončne energije, pa bodo omogočali proizvodnjo energije, zlasti električne.

 

V EU se zahteve po porabi energije zelo povečujejo, zato bodo morale biti hiše v prihodnosti energetsko pasivne (ne bodo porabljale energije), obstajajo pa tudi že tako imenovane plus hiše, ki energijo okolju celo oddajajo, je med drugim zapisal Samo Kranjec v svojem prispevku. V Evropi je zgrajenih kar nekaj vasi, ki imajo pasivne hiše, nekaj pa jih je zgrajenih tudi s tako imenovanimi plus hišami, ki električno energijo oddajajo v omrežje.

 

Gradnja le za petino dražja
Po besedah njegovega sogovornika Janeza Navodnika je gradnja pasivne hiše v povprečju 20 odstotkov dražja od klasične, prihranki pa višje stroške povrnejo v približno dveh letih. Slabost te gradnje pa je škatlasta oblika, saj so se graditelji v želji, da bi bila energetsko čim manj potratna, izogibali zunanjih priveskov, denimo večjih balkonov. S pomočjo novih materialov, ki so zelo dobri izolatorji in so hkrati dovolj trdni, pa bo mogoča bolj razgibana gradnja. Za pasivno gradnjo so najbolj primerni stanovanjski bloki, saj oblikovno niso razgibani.

 

Ohranjanje toplote v prostoru
Novi materiali opravljajo izolacijo in preprečujejo uhajanje energije, temeljijo pa na vakuumski izolaciji, pri čemer gre lahko tudi za klasične materiale, ki ne vsebujejo več plina ali zraka, ki prinašata največje izgube. Če ob tem z reflektivnimi materiali preprečimo žarčenje in dodamo nanoporoznost, kjer so luknje zelo majhne, se približamo prevodnosti nič, pravi sogovornik.

 

Shranjevalniki toplote
Danes se uporabljajo tudi materiali, ki zbirajo energijo, tako imenovani PCM-materiali. Gre za mikrogranulirane snovi ali tudi posebne voske. Ti imajo podobne lastnosti kot led, ki ohranja temperaturo pri ničli, dokler se ne stali, pri čemer shrani 400-krat več toplote kot voda, ki je že prešla tališče. Zdaj že obstajajo materiali, ki imajo toplotno zmogljivost faznega prehoda iz tekočega v trdno stanje in nazaj tudi štirinajstkrat večjo kot voda, ki je bila pred časom še rekorder. Ti izenačujejo nihanje toplote v zgradbi, saj podnevi običajni materiali spuščajo toploto v zgradbo in jo preveč segrejejo, ponoči pa se ta shladi. PCM-materiali pa te razlike odpravljajo za štiri do pet dni. Med zidake, v beton ali v omete se vgradijo mikro- ali celo nanokroglice, ki vsebujejo materiale, ki se talijo ali zmrzujejo denimo pri 22 stopinjah in nekaj dni vzdržujejo temperaturo na tej ravni, zlasti pa so učinkovite pri velikih nihanjih med dnevno in nočno temperaturo.

 

Izraba sončne energije
Janez Navodnik pravi, da se v svetu vse bolj usmerjajo v uporabo sončne energije, najbolj preprosto s pomočjo selektivno refleksijskih materialov, ki selektivno odbijajo ali vsrkavajo toploto in so vgrajeni v okenska stekla. Ti prepuščajo ultraviolično svetlobo in jo spreminjajo v toploto, pri čemer te ne spustijo več iz zgradbe. V toplih krajih omogočajo oddajanje toplote, v prostor pa je ne spuščajo. Obstajajo tudi materiali, ki prepuščajo pravilno količino zraka, ne pa tudi vlage, in se uporabljajo pri gradnji sten ali strehe.

 

Med tako imenovanimi aktivnimi materiali ima največje razvojne možnosti sončna celica. Nemci so po Navodnikovih besedah izračunali, da če bi strehe prekrili s solarno folijo, ne bi potrebovali več druge energije za proizvajanje elektrike. Zdajšnje plave solarne silicijeve celice so bile zelo drage in so se amortizirale v desetletjih. Japonci pa so denimo izdelali plastično folijo z nano titan dioksidom, ki ima prek 30-odstotni izkoristek sončne svetlobe, klasične sočne celice pa največ 20-odstotnega.

 

Prispevek je povzet s spletne strani Financ (avtor Samo Kranjec) in je dostopen tukaj.