Kaj vpliva na spremembo barve lesa

  
Človek je že zelo zgodaj doumel vso pestrost in vsestransko uporabnost tega žlahtnega materiala, z razvojem kulture in smisla za lepo pa se je večal tudi pomen estetskih značilnosti lesa. O psihofiziološki vrednosti in učinkih barve na človeka je napisano veliko knjig, in čeprav les ni tako izrazito barvit kot nekateri drugi materiali, je njegova naravna barva pomembna izrazna sestavina vsakega prostora.

Domače drevesne vrste nimajo izrazitih barv, vendar so te tople in prehajajo od belkastih do temno rjavih tonov. Barvni odtenek je razmeroma enoten, večje barvne razlike so le med beljavo in črnjavo. Tropski lesovi imajo bolj pestro barvno lestvico. Tako sta ebenovina in wenge črna, tik zlato rjav, mahagoni in paduk bolj ali manj rdeča, vzhodnoindijski palisander ima modro vijolične odtenke in tako naprej.

Barva lesa je odvisna od številnih dejavnikov, ki vplivajo na njeno vrsto in izrazitost, zato je različna ne le pri različnih drevesnih vrstah, ampak tudi pri isti vrsti in celo istem drevesu. S starostjo les postaja temnejši. Pri mnogih vrstah se jedrovina obarva temno, zato govorimo o črnjavi. Tudi rastišče pomembno vpliva na barvo lesa. Sodobni postopki površinske obdelave sicer omogočajo, da dosežemo različne, celo nenavadne in modne barvne učinke, vendar se človek vedno znova vrača k toplim barvam lesa. Prav zato je poznavanje dejavnikov, ki vplivajo na spremembe naravne barve lesa, pomembno za vse, ki se strokovno ali zgolj ljubiteljsko ukvarjajo z urejanjem interierja, izdelavo pohištva ali različnih uporabnih predmetov.

Določene barvne spremembe obravnavamo kot napake in pomenijo odstopanja od naravnega barvnega tona, značilnega za drevesno vrsto. Mnoge se pojavijo že med rastjo drevesa in na njihov nastanek ne moremo bistveno vplivati. Ena najpogostejših tovrstnih napak je rdeče srce pri bukovini. Spoznamo jo po neenakomerni rdečkasto rjavi obarvanosti osrednjega dela debla. Rdeče srce nastane ponavadi zaradi vdora kisika skozi odlomljeno vejo v razmeroma suho sredico debla. Slednja oksidira in se obarva rjavkasto rdeče (v praksi zaradi tega rdeče srce nepravilno imenujejo tudi neprava črnjava). Podobno spremembo barve debla pri jesenu in topolu imenujemo rjavo srce, temno rjavo, tako imenovano mokro srce pri jelki pa ni le lepotna napaka.

 edrovino rastočih in posekanih dreves, pri katerih odkrijemo rdeče srce, lahko okužijo glivice razkrojevalke, ki povzročajo piravost – posebno obliko bele trohnobe. V začetku okužbe se spreminja le barva lesa. Napadena območja postajajo svetlejša in umazano bela, pozneje pa se les hitro razkroji in strohni. Čeprav se piravost pojavi pri različnih listavcih, je značilna predvsem za bukovino.

Pri posekanem in primarno obdelanem lesu se prav tako pojavijo različne biotske in abiotske barvne spremembe.

Biotska obarvanja so posledica delovanja različnih gliv, ki se razvijajo pri določeni stopnji vlažnosti (nad 20 odstotkov). Pri naših skladiščih je najpogostejša okužba z glivami plesnivkami in glivami, ki povzročajo obarvanje beljave, pri čemer prevladujejo modrivke. Plesnivke lahko obarvajo le površino lesa (do 2 mm globoko) v obliki rdečkastih, zelenih, oranžnih ter modrikastih pik in trakov. Globinsko obarvanje je nevarnejše, saj glivice prodirajo tudi do 5 cm globoko, napadeni deli pa so umazano sive ali zelenkaste barve, odvisno od vrste gliv. Modrivke okužijo predvsem les bora in smreke, pa tudi drugih drevesnih vrst (jelke, macesna, javora, hrasta, lipe …). Napaka – spoznamo jo po sivo modri barvi – se pojavi v beljavi in v toplem vremenu hitro širi v obliki pik, pasov ali madežev nepravilnih oblik.

Takšne barvne spremembe so predvsem lepotne napake, druge lastnosti lesa (trdnost, trdota, elastičnost) ostanejo dolgo časa nespremenjene, zato les lahko uporabljamo povsod, kjer njegova barva ni pomembna. Mehanske lastnosti se spremenijo le pri močno pomodrelem lesu. Razvoj gliv preprečimo s strokovnim skladiščenjem in pravočasnim sušenjem lesa, najboljša zaščita pred plesnivkami pa je zagotavljanje zadostnega kroženja zraka med posameznimi žaganicami (pravilno letvičenje skladovnic). Glivice zanesljivo uničimo s parjenjem lesa pri visoki temperaturi.

Abiotski dejavniki spremembe barve lesa so številnejši. Na sončni svetlobi les porumeni, posebno občutljive pa so svetle drevesne vrste. Pod vplivom ultravijoličnih žarkov se celuloza obarva rumenkasto, kar vidimo tudi pri belem in časopisnem papirju. Odpornost proti svetlobi povečamo z uporabo ustreznih kakovostnih premazov, ki vsebujejo tako imenovane UV-absorbente.

Les, ki je izpostavljen vremenskim vplivom, najprej posivi, pozneje pa tudi razpoka. To je posledica številnih kemičnih sprememb v celičnih stenah. Lignin pod vplivom ultravijoličnih žarkov, vlage in kisika hitro propada ter se razgrajuje v rumeno vodotopno snov, ki jo dež sproti izpira. V površinskem sloju lesa je vse manj lignina, odpornejša celulozna vlakna pa ultravijolična svetloba obeli in les postane svetlejši. Pred vremenskimi vplivi les uspešno zaščitimo z ustrezno konstrukcijo, globinsko z impregnacijo in površinsko s sodobnimi premazi.

Povečana vlaga povzroča črnenje hrasta, kostanja in drugih drevesnih vrst, ki vsebujejo veliko čreslovin. Če je les dolgo časa potopljen v stoječi vodi (na primer na dnu jezera ali v močvirju), se sprožijo kemične reakcije s čreslovinami, debla hrasta ali oreha pa se v celoti obarvajo temno sivo ali črno. Tak les imenujemo abonos.

Zaradi kondenzacije vodne pare ali kapljic vode se na površini lesa pojavijo tako imenovane kondenzacijske lise, les, ki je izpostavljen visokemu tlaku, pa potemni.

Orodje, s katerim obdelujemo svež les, pogosto povzroča modra ali sivo modra obarvanja. To so tako imenovani črnilasti madeži, ki nastanejo zaradi reakcije kovine s čreslovinami.

Barvo lesa spreminjamo tudi s segrevanjem in parjenjem. Pri 100 º C se v lesu začneta sproščati mravljična in ocetna kislina, ki vplivata predvsem na barvno spremembo lignina. Najpogosteje parimo bukov žagani les, da izenačimo barvo rdečega srca, ki je pogosta in nezaželena napaka. Izrazitost obarvanja (od rožnate do rdeče) določamo z uravnavanjem temperature, tlaka pare in dolžino toplotne obdelave.
Dejavniki spreminjanja naravne barve lesa so torej številni, vendar lahko z doslednim upoštevanjem pogojev sušenja in zaščite ter ustrezno izbranimi postopki površinske obdelave precej ohranimo lepoto lesa.

Metka Čermak, univ. dipl. inž. gozdarstva
www.korak.ws