Javni vodovod v Ljubljani, kot ga poznamo danes

Leta 1888 se je mestna oblast odločila, da bo izdelavo prvih načrtov gradnje javnega vodovoda v Ljubljani zaupala inženirju strojništva Oskarju Smrekarju (1854–1935), ki je bil v tistem času eden najbolj znanih načrtovalcev in graditeljev vodovodov v Evropi ter pomemben raziskovalec, ki je gradnjo vodovoda tudi vodil.

Takratni vodovodni sistem je obsegal črpališče Kleče, izgrajeno kot galerija s štirimi vodnjaki, primarni vodovod v dolžini 27.326 m in rezervoar na Rožniku s prostornino 3030 m3. Glavni vodnjak je imel v premeru 5m, premer ostalih je bil pol manjši, globoki pa so bili približno 20 m, skupna zmogljivost je znašala 3384 m3/dan. Kopani vodnjaki so bili z natego v podzemnem rovu povezani z jaškom, v katerem je bila batna črpalka na pogon s parnim strojem. Dve leti po odločitvi, 17. maja 1890, je v prvih 606 od 900 hiš že pritekla voda. Celotni stroški so znašali 485.486 goldinarjev. Od odločitve do izvedbe sta minili le dve leti. Vse do danes je ostala prvotna lokacija črpališč srce vodovodnega sistema mesta Ljubljane. Ivanu Hribarju so za izredne zasluge pri izvedbi vodovoda podelili naslov častnega meščana.

   

Potres leta 1895 novemu mestnemu vodovodu ni povzročil škode. Poraba vode pa je v rastočem mestu hitro naraščala, zato so v obdobju 1908-1910 razširili vodarno Kleče z novim vodnjakom ter izgradili nov 5,2 km dolg povezovalni cevovod od Kleč do Rožnika premera 400 mm. V letu 1910 je bilo na vodovod priključenih že 1368 hiš. Leta 1928 parne črpalke načrpale 27.000 m3 vode na dan, dolžina vodovodnega omrežja pa je bila že 127 km.

Prvi dve parni črpalki sta bili z električno centrifugalno črpalko za 250 l/s zamenjani leta 1936, leta 1940 pa so parne kotle ugasnili, ker je bila nameščena še druga, rezervna električna črpalka.

Obnovljen vodohran na Rožniku

Naraščajoča potreba po pitni vodi je poleg zahtevanih večjih količin načrpane vode v vodarni Kleče zahtevala tudi povečanje vodohrana. Po načrtih iz časa druge svetovne vojne je bil leta 1945 v neposredni bližini obstoječega vodohrana na Rožniku zgrajen nov vodohran prostornine 2162 m3.

Vodarna Kleče je imela v letu 1950 šest vodnjakov, leta 1970 pa že petnajst in leta 1989 sedemnajst z zmogljivostjo 1000 l/s. Od takrat se kapaciteta vodarne Kleče ni spreminjala.

Leta 1953 je bila v vodovodni sistem Ljubljane vključena vodarna Hrastje s štirimi vodnjaki, iz katerih se je črpalo 240 l/s, dve leti kasneje pa je začela obratovati vodarna Šentvid s kapaciteto 100l/s. V letu 1975 je bila kapaciteta vodarne Hrastje več kot podvojena in danes je na tej lokaciji deset vodnjakov.

Mesto je dodaten vodni vir našlo tudi na svojem južnem obrobju in leta 1981 je z obratovanjem pričela vodarna Brest. Za njeno vključitev v vodovodni sistem Ljubljana je bilo potrebno zgraditi napajalni vodovod, ki v kovinski mostni konstrukciji prečka reko Ljubljanico.

Leto dni kasneje, 1982, je bila na levem bregu Save zgrajena še peta vodarna ljubljanskega vodovodnega sistema, vodarna Jarški prod s kapaciteto 200 l/s.

Danes se na območju Ljubljane centralni vodovodni sistem razteza v dolžini več kot 950 km in oskrbuje skoraj 300.000 prebivalcev. V omrežje doteka voda iz petih vodarn, ki obsegajo skupno 43 aktivnih vodnjakov. Podzemno vodo črpamo iz vodnjakov, ki segajo od 30 do 100 m globoko. V vodnjake, od katerih ima največji premer 800 mm, so vstavljene potopne črpalke, ki odvisno od izdatnosti vodnjaka in vodonosnika črpajo od 15 l/s, pa vse do 100 l/s.

Trase vodovodov potekajo v glavnem v cestnih telesih, v mestnem jedru, kjer je gostota različnih komunalnih vodov velika, pa so za vodenje le-teh zgrajeni komunalni kolektorji.

Pogled v enega izmed ljubljanskih kolektorjev