Vladimir Šubic (1894-1946)

Arhitekt, ki je Ljubljani v tridesetih z 'amerikaniziranim' Nebotičnikom določil novo višinsko determinanto, ki je konkurirala staremu gradu in dala možnost razvoja Ljubljane v pomanjšano velemesto.
Vladimir Šubic (1894-1946)
  

Leta 1946, ko je bil Vladimir Šubic star že 52 let, so ga vpoklicali med tiste, ki so morali 'graditi socializem'. Skupaj z množico mladih članov mladinskih brigad je gradil železniško progo Brčko–Banovci. Ni je dogradil. Umrl je – domnevno zaradi infarkta – v kraju Lukovac-Dobrnji. Izraz domnevno je dovoljeno uporabiti zaradi vsega, kar se je Šubicu ne le domnevno godilo po vojni. Arhitekt, ki je po koncu vojne v priglasitvi na Ministrstvu za gradnje med drugim omenil, da poleg slovenščine, srbohrvaščine, francoščine in nemščine za silo govori tudi angleško in češko, in ki je nasploh naredil vtis 'svetovljana stare šole', je bil najprej na osnovi skrivnostne ovadbe nekaj časa zaprt, nato pa zanj zaradi še vedno ne povsem pojasnjenih ideoloških razlogov preprosto ni bilo več dela. 'Odstranitev' in smrt Šubica sta poleg izrinjenosti Vurnika in upokojitve Vladimirja Mušiča pomenili enega od odhodov glavnih protagonistov arhitekture zmernega funkcionalizma pri nas. In obenem je bil to tudi odhod enega redkih arhitektov, ki so razumeli velemesto oziroma ki so svojo arhitekturo, četudi je bila realizirana v dokaj provincialnem ljubljanskem okolju, naslanjali na velemestne urbanistične in arhitekturne vzore. Ne nazadnje gre za arhitekta, ki je Ljubljani podaril prvi pravi nebotičnik in ki so ga tudi imeli za pravega amerikanista.

(Začasni) pregon ravnodušja iz Ljubljane
Nebotičnik, ki so ga gradili med letoma 1930 in 1933, je bil seveda triumf Šubičevega opusa in obenem je bila to stavba, ki je po zapisu umetnostnega zgodovinarja Frana Šijanca "vrgla iz ravnodušja vso tedanjo Ljubljano". Obenem je 70 metrov visoki Nebotičnik razdelil javnost na dva tabora: prvi je navdušeno pozdravljal velemestni nebotičnik, drugi pa je nebotičniški kolos sredi stare baročne silhuete obsojal in menil da Ljubljana takega amerikaniziranega "udarca s pestjo" ne prenese. S tem 'amerikaniziranim' objektom je Vladimir Šubic nekoliko razširil obzorja slovenske arhitekture, ki je bila sicer v prvi polovici dvajsetega stoletja tako ali tako vezana na tuje vzore, vendar pa so bili ti pretežno vezani na srednjeevropsko kulturno območje. Kot v besedilu Med izročilom funkcionalizma in (post)modernistično razgradnjo piše Stane Bernik, so se vsi ključni slovenski arhitekti šolali v tujini: "pri Petru Behrensu na Dunaju Ivo Spinčič, Jože Mesar in nekaj časa Feri Novak, z Dunaja sta prišla z diplomo prav tako Jože Sivec in Ivo Medved, iz Prage Vladimir Šubic in Stanislav Rohrman (diplomiral pri Vurniku), in Ljubo Humek, nekateri so študirali v drugih evropskih centrih".

Načrtna izraba tehnoloških novosti
Kot že omenjeno, je Šubic študiral v Pragi, njegovo zanimanje za Ameriko in za vse preboje v tehnološkem razvoju, ki so se vrstili onkraj velike luže, pa je pomembno določalo njegovo delo že dolgo, preden je bil položen temeljni kamen Nebotičnika. Vladimir Šubic je namreč svoje delo vedno pojmoval v inženirskem smislu; arhitekturo je razumel kot upravljanje novih gradbenih tehnik, ki so nujno vpete v družbeni kontekst svojega časa. Ni bil avantgardist v smislu umetniških avantgardistov, katerih navdušenje nad tehniko se je povezovalo z zastavljanjem 'velikih vprašanj' in iskanjem še večjih odgovorov nanje. Šubicu ni šlo za duhovno prenovo, ampak predvsem za kar najbolj načrtno izrabo vseh tehnoloških novosti.

Ta Šubičev tehnični duh lahko prepoznamo v njegovem besedilu o novi risalni tehniki, katerega del je bil objavljen tudi v posebni številki Arhitektovega biltena iz leta 1992, ki je bila v celoti posvečena Vladimirju Šubicu: "Pa se je naenkrat pojavila priprava, idejno zasnovana onstran oceana, ki je po par letih svojega postanka in izpopolnjevanja zavojevala že ves tehnični svet. Po zanimanju, ki ga upravičeno vzbuja nov risalni stroj Iris, moremo soditi, da bodo skoraj potisnjeni v stran: priložnica s trikotniki, kotomeri, pa tudi radirke itd. povsod tam, kjer se nujno uveljavlja zahteva po hitrem, preciznem in snažnem tehničnem delu. Da niti ne imenujem ugodnosti, ki jih za zbranost duha in fizično vztrajnost pri konstrukcijskem in drugem risalnem delu zaposlenih nudi uporabljanje imenovanega stroja risalnega. /…/ Opisani absolutno precizni risalni stroj bo nedvoumno skoraj tudi pri nas našel potrebnega upoštevanja za smotrno izrabo tehničnih delovnih sil."

Nebotičnik: dvajsetkrat bolj varen, kot je terjal zakon
Navdušenje za tehniko se je pri Šubicu povezovalo tudi z njegovo željo po preciznosti in varnosti. Ta se je med drugim izrazila tako, da je pri izračunavanju statičnih računov za Nebotičnik ukazal uporabiti kompleksnejšo japonsko namesto bolj poenostavljene evropske metode, saj je želel zgraditi proti potresu kar najbolj odporno stavbo. Bistvena razlika med metodama je bila ta, da se je pri evropskem postopku upoštevalo polno obremenitev le spodnjih in zgornjih nadstropij, pri japonskem pa se je morala predpostaviti polna obremenitev vseh nadstropij. Rezultat Šubičeve 'kaprice' je, da je tako imenovani sigurnostni faktor pri Nebotičniku okoli 35-kratni, medtem ko je bil v tridesetih po zakonu predpisan le 15-kratni faktor.

Nebotičnik ni bil edina Šubičeva zgradba, ki je predstavila inženirsko novost v gradnji. Tako je bila Grafika oziroma stavba ob koncu Miklošičeve ceste in obenem nasproti Plečnikove Vzajemne zavarovalnice prva skeletna stavba pri nas. Stavba je bila tudi v oblikovnem smislu nekaj posebnega, saj je v Miklošičevo cesto vnesla še večjo disonanco kot prav tako Šubičeva Delavska zbornica. Popolnoma prazna, bela fasada v zgornjih dveh nadstropjih je bila v svojem času videti kot grozeč nepopisan list, ki pa ne dopušča odprave te groze, saj po njem v skladu z načeli novoveške arhitekture s kredom Adolfa Loosa na čelu sploh ni dovoljeno pisati.

Trdnjavski stanovanjski kompleksi
Grafika je sicer pomenila nadaljevanje tipologije, s katero se je Vladimir Šubic pri nas najbolj in tudi najprej uveljavil. Gre za večstanovanjsko stavbo oziroma za stanovanjsko palačo, kot se je temu tedaj rado reklo. Tako je bila Šubičeva Meksika, ena izmed šestih stavb, ki jih je Šubic projektiral v letih svoje zaposlitve na Mestnem gradbenem uradu (1926–1930), njegov prvi veliki projekt, ki je bil skupaj z na primer Mušičevo Rdečo hišo eden redkih primerov "trdnjavskega stanovanjskega kompleksa" (Bernik) pri nas. Šlo je za reakcijo na arhitekturni socialno angažirani modernistični nagovor, kakršnega je tedaj obvladoval 'rdeči Dunaj', kamor je 'na oglede' Šubica poslala tudi ljubljanska mestna oblast.

V več ozirih lahko za 'dunajske hiše' imenujemo tudi tri stavbe, s katerimi je Šubic zaznamoval linijo Miklošičeve ceste. Poleg že omenjene Grafike sta to še stanovanjska hiša Pokojninskega zavoda in Delavska zbornica, pri katerih gre za kombinacijo stanovanjskih prostorov v višjih etažah in poslovnih prostorov v spodnjih nadstropjih. Vse tri stavbe so bile vogalne, s pobarvanimi (razen Grafike), premočrtnimi, preprostimi, gladkimi, skoraj lakoničnimi fasadami. Vse fasade so ločene tripartitno, razlika med srednjim delom in streho je poudarjena z atiškim nadstropjem, opirale naj bi se na tip neorenesančne palače ali, če temu lahko tako rečemo, gre za nekakšne "dunajske palače". (Janko Zlodre)

S to arhitekturo 'se je strinjal' tudi Plečnik in bila je dobro sprejeta med Ljubljančani, tako da je bilo v zvezi s stanovanjsko stavbo Pokojninskega zavoda tudi zapisano, da gre za "zelo lepo – eno njegovih najlepših – in elegantno, renesančno umirjeno in pravzaprav renesančno zasnovano in občuteno arhitekturo". Omenjali pa so tudi, da Šubica definira ne le občutje za eleganco, ampak tudi mojstrska uporaba 'vulgarnega', nenavadnega, celo odioznega, na primer uporaba hipertrofiranih čokatih prvin, polstebrov in izpostavljanje ogrodja. A ta kombinacija očitno lepega in nenavadnega, neumirjenega, je bila pri njem mojstrsko izpeljana in prav lahko bi rekli, da se nam prav zato te stavbe še danes zdijo poudarjeno sodobne.

Uspeli v dvajsetih, poniknili v štiridesetih
S Šubicem se je zgodilo podobno kot z več ljubljanskimi podjetniki, ki so v dvajsetih nakazali možnost hitrega razvoja Ljubljane tako v gospodarskem kot tudi v kulturnem oziru; ki niso kulture pojmovali kot nekaj posvečenega in nujno ločenega od profanega vsakdanjika, zaznamovanega z nujo služenja denarja. Vse so videli kot en sam civilizacijski kompleks, ki so ga želeli posodobiti, ga na svoj način približati Dunaju, Pragi in drugim naprednim bližnjim mestom prve polovice dvajsetega stoletja. Uspevalo jim je. Ljubljani so skupaj z njenimi kavarnami, promenado, zaselkom vil z loosovskim nadihom, stanovanjskimi kompleksi po vzoru rdečega Dunaja in – seveda – Nebotičnikom dali žar pomanjšanega velemesta. Po vojni jim niso dovolili nadaljevati. Vsakemu na svoj način. In Šubic je moral risalni stroj Iris zamenjati za lopato in kramp, ki je risal tračnice.
 
vir: RTV Slovenija