Maks Fabiani (1865-1962)

 
Maks Fabiani je bil rojen v premožni družini furlansko tirolskega rodu v Kobdilju pri Štanjelu na Krasu. Bil je eden od štirinajstih otrok. Po končani ljudski šoli v domačem kraju je sedem let obiskoval realko v Ljubljani. V srednji šoli je izpopolnil znanje slovenščine in nemščine, ob tem italijanščine in francoščine. Na Dunaju je za tem študiral arhitekturo. Izkazal se je s svojim znanjem ter kasneje z doktoratom za urbanistične dosežke.
Po zaključenem študiju in vojaški obveznosti se je s štipendijo za tri leta napotil na študijsko potovanje skozi Grčijo do Male Azije (1892–1894). Potoval je tudi po Evropi. Postal je ugleden dunajski ustvarjalec, priljubljen v dvornih krogih. Sodeloval je kot svetovalec prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Zanj je urejal češki grad Konopište.

Bil je avtor sinteznega, sprejetega regulacijskega načrta popotresne Ljubljane in pomembnih, vzorčnih stavb in ureditev na ključnih točkah mesta: Šentjakobskega župnišča in pročelja šole na robu Starega trga (ureditev pročelij). Zgradbi sta posegli v srednjeveško jedro. Krisperjeva in Kleinmayr Bambergova hiša stojita ob vogalu novo zasnovane Miklošičeve ceste, Dalmatinove ulice in ob Slovenskem trgu pri Sodni palači. Hribarjeva hiša stoji na Ajdovščini in sooblikuje njene gabarite. Ob Prešernovi in Šubičevi stoji nekdanji dekliški licej (zidava v dveh fazah) z internatom Mladika (arh. Koch), sedaj Ministrstvo za zunanje zadeve. Njegove palače stojijo na Dunaju: Artaria (delno predelano pritličje), historicistična Urania (kasneje prizidan vhod), secesijska Portois&Fix; v Trstu: bogato okrašena Casa Bartoli in slovenski Narodni dom (zažgan 1922), ki je bil njegova ključna palača z obliko, opremo in vsebino.

Pred koncem prve svetovne vojne je ob koncu leta 1917, v 53. letu starosti, odšel z Dunaja, kjer je zapustil bleščečo univerzitetno kariero, mednarodno slavo, velemestne udobnosti in nacionalistične pritiske, značilne za čas vojne. Vrnil se je na domači Kras, z namenom, da se posveti delu pri prenovi porušenega Posočja, Goriške in Krasa. V naslednjih letih je nesebično pomagal obnavljati številne uničene vasi. Največ svojega dela je posvetil Štanjelu in rodnemu Kobdilju. Leta 1918, po razpadu Avstro-Ogrske, so prešla ta močno uničena ozemlja pod Italijo. Fabiani s svojimi svetovalnimi in urbanističnimi projekti ni opustil svojega prenoviteljskega dela. Z 92 regulacijskimi načrti za naselja v Posočju (številnih ni smel podpisati kot avtor), v južni Furlaniji, na Krasu in v Vipavski dolini si je Fabiani prislužil pomembno mesto v zgodovini evropskega prostorskega načrtovanja in arhitekture, kljub senci sodelovanja s tedanjo politično oblastjo. Pokopan je na pokopališču rodne vasi, pri sv. Gregorju.

Arhitekt in urbanist
Bil je profesor na dunajski tehnični univerzi, umetnostni svetovalec Franca Ferdinanda, neformalno tudi ljubljanskega župana Hribarja. Za sodelavca ga je k sebi povabil Otto Wagner. Skupaj sta napisala odmevno knjigo o moderni arhitekturi; vodilni in podpisani avtor je ostal Wagner. V intervjuju za italijansko revijo La Nazione, ki je bil objavljen leta 1966 (posthumno), je F. izjavil, da je pred prvo svetovno vojno v njegovem ateljeju na Dunaju krajši čas delal Adolf Hitler, ki ga je odpustil zaradi premajhne nadarjenosti in nezavzetosti pri delu. Ni dokumentarnih dokazov, da se je to res zgodilo, tako da je zgodba morda legenda. Njegovo najbolj znano delo na Dunaju je večnamenska palača z observatorijem Urania (1909 -1910), ki stoji ob robu Ringa pri donavskem kanalu.

Po ljubljanskem potresu leta 1895 je Fabiani izdelal nov urbanistični načrt za Ljubljano in ga samozavestno predstavil v posebni brošuri. Na podlagi tega načrta je nastajalo današnje mestno središče med Masarykovo, Njegoševo, Roško, Karlovško, Aškerčevo in Prešernovo ter vzdolž parka Tivoli. Fabiani je zasnoval posodobljeno mrežo ulic znotraj tega območja, posebej neposredne povezave Miklošičeve ceste z železniško postajo in današnji, tako imenovani notranji ring, ki jih obdaja. Delno po ringu delno po vzporednih ulicah je načrtoval krožno progo tramvaja. Zaključek obvoznega ringa je bil pred kratkim postavljeni dvoetažni most pri Cukrarni (2012). Krožne proge tramvaja ali drugega javnega prevoza po ringu v Ljubljani še danes ni.

Po vrnitvi na Kras ob koncu leta 1917 je Fabiani v Štanjelu načrtoval praktično vse, kar je bilo tam zgrajenega med obema vojnama. Nekateri načrti za Štanjel, podobno za številne vasi in mesta vse do roba Furlanije so v tistem času predstavljali konceptualne novosti na področju evropskega načrtovanja. Zelo inovativne in občudovanja vredne so njegove vodovodne naprave z zbiralniki za vilo Ferrari in terasast vrt pod njo. Lastninjenje vile po osamosvojitvi Slovenije in slabo upravljanje z vrtom zakrivata pravo vrednost razglednega kraškega vrta in obhodne poti. V obnovljenem štanjelskem gradu na drugi strani vasi je župan Fabiani uredil občinski urad, osnovno šolo, zdravstveni center, kinodvorano, veliko plesno dvorano, poslikano s freskami ter občinsko skladišče. Umestitev različnih javnih programov v prenovljeni grad ima malo primerjav v evropskem prostoru. Fabiani pa je v Štanjelu nadaljeval sistem, ki ga je uveljavil v Uranii in v Narodnem domu v Trstu. Grad je bil pred koncem vojne požgan in zgorel je tudi Fabianijev arhiv. Arhitekt je kljub temu v pozni starosti v Gorici naprej razvijal svoje vizije.

vir: Wikipedia.org