Vurnikova hiša na Miklošičevi: najlepša hiša v Ljubljani

Nekdanja Zadružna gospodarska banka, poznosecesijski biser posebne vrste že več kot 90 let krasi prestolnico.
Vurnikova hiša na Miklošičevi: najlepša hiša v Ljubljani
  
Razkošno poslikana hiša v slovenskih nacionalnih barvah na Miklošičevi ulici številka 8, nekdanja Zadružna gospodarska banka, je ena najznamenitejših ljubljanskih stavb.

Kultna ni postala toliko zaradi nekdanje, za blagor naroda pomembne vsebine, temveč predvsem zaradi izjemne estetske vrednosti in prepoznavnosti. Za mnoge je to najlepša hiša v Ljubljani. Z bogato okrašenim pročeljem in nastopaško rožnato fasado precej izstopa iz običajnih arhitekturnih okvirjev, čeprav jo obkrožajo podobno živopisane, značilno secesijsko obarvane stavbe, ki zaznamujejo ta vitalen del mesta med Prešernovim trgom in železniško postajo. Danes poslovno-stanovanjska stavba, v obdobju Jugoslavije je bila v njej Služba družbenega knjigovodstva, letos praznuje 90-letnico obstoja, leta 1921 jo je namreč zgradil arhitekt Ivan Vurnik. Nekdanja Zadružna gospodarska banka je poznosecesijski biser posebne vrste: velja namreč tudi za enega najlepših primerov arhitekture narodnega sloga, za katerega uveljavitev si je prizadeval Vurnik. V začetku 20. stoletja je namreč Ljubljana arhitekturno in urbanistično doživljala pravi preporod, katerega del je bila tudi secesija, ki je sicer kot sodoben slog v arhitekturi in umetnosti zaznamovala ljubljansko arhitekturo le kratek čas na prelomu stoletja, zamenjal pa jo je sodobnejši modernizem, ki se je odrekel pretežno vsem oblikam zgodovinske ljubezni do dekorja.
Levicar Ljubljana Vurnik Miklosiceva 2011 08 17 IM

Vurnikova hiša na Miklošičevi sodi v obdobje pozne secesije, pravzaprav velja za njen zadnji odmev oziroma arhitekturno narodno preobrazbo. Vurnikova prizadevanja, da bi ustvaril avtentično slovensko arhitekturno govorico, je leta 1934 Maks Fabiani ocenil za hvale vreden poskus, ki pa presega moči posameznika. Takole je dejal: »Umetnik je kakor roža, ki v svojem prirodnem, individualnem razcvetu podaja svoje najboljše in najlepše. Ne moremo pa zahtevati od njega stvari, ki nastajajo šele iz sodelovanja vseh narodovih moči. To sodelovanje, v katerem se izraža poezija vsega naroda, pa predpostavlja idealno delo vsakega posameznika. S tem pa in z dopolnitvijo vsega dobrega, kar nam je zapustila preteklost, se šele vzbudi genius loci, v katerem se odraža duša ljudstva in kraja,« kot v knjigi Secesijska arhitektura v Sloveniji piše Breda Mihelič.
vurnik ljubljana

Stavbi nekdanje Zadružne gospodarske banke je bila dana usoda, da je v letih po nastanku postala ena od ljubljanskih ikon, duša Ljubljane in Miklošičeve ulice, ki s svojo drzno podobo vsak dan prepričuje mesto in njegove prebivalce, da je treba imeti pogum, ker je ta za narodno prebujenje ključen ter definicija vsakega napredka in prihodnosti. Njen graditelj Ivan Vurnik je imel do nje sicer poseben, nekako dvojen odnos, predvsem zaradi poudarjene dekorativnosti hiše. Bolj kot arhitektura stavbo namreč zaznamuje likovna umetnost. Kot piše Breda Mihelič, jo je sam po eni strani označeval kot »neizpolnjeno in neuslišano ljubezen«, po drugi strani pa jo je pri predstavitvah svojih del pogosto kar izpustil. Ob njej je doumel, da iskanje slovenskega narodnega sloga z dekorativnimi motivi, vzetimi iz ljudske umetnosti, ne kaže poti naprej, po drugi strani pa se je tudi zavedal, da ta stavba ne nakazuje razvoja v smeri modernega funkcionalizma – gradbeno je namreč povsem klasično zasnovana poslovno-stanovanjska hiša, kakršne so gradili v novih mestnih predelih Ljubljane od konca 19. stoletja naprej.

Moderna ali ne, poslikana hiša na Miklošičevi celo nepozornemu obiskovalcu Ljubljane takoj pade v oko. Tako kot sicer velja za najboljše secesijske stvaritve, tudi za stavbo Zadružne gospodarske banke lahko trdimo, da je tako imenovana celostna umetnina. V njej se prepleta več vej umetnosti, poleg arhitekture še likovna in uporabna umetnost. Stavba je razkošno poslikana od zunaj in od znotraj in prav njena v oči bijoča slikarska plat ji daje težo in veljavo, da še danes kraljuje na turističnem zemljevidu mesta kot ena vizualno najbolj zanimivih ljubljanskih hiš. Poslikava dvorane in pročelja je delo arhitektove soproge Helene Vurnik, po rodu Dunajčanke, ki je sodelovala pri moževem raziskovanju in ustvarjanju tipične slovenske arhitekture.
fmpgtmp vocvde

Geometrijske ornamente v rdeče-belo-modri barvni kombinaciji slovenske trobojnice dopolnjujejo motivi iz slovenske ikonografije: stilizirana pokrajina smrekovih gozdov, žitnih polj in vinske trte ter motiv žena v slovenski narodni noši z značilno avbo. Barvna paleta je sicer zelo razkošna in celoten vtis interjerja je, zaradi geometrijskih poslikav in dvodelnih srčastih lokov, vzhodnjaški. Notranjost svetlobo dobiva skozi steklen strop, sestavljen iz majhnih modrih steklenih kvadratkov, ki skupaj tvorijo raznobarven mozaik. Fasado krasi serija abstraktnih dekorativnih motivov, ki jih nekateri razlagajo kot stiliziran nageljnov cvet, prevzet s slovenskih vezenin v kontrastnih slovenskih barvah, medtem ko drugi iščejo njegov izvor v slovaški ljudski ornamentiki. Ta motiv obdaja okenske odprtine, fasadno ploskev in močno izstopajoči strešni napušč. Stavba Zadružne gospodarske banke je sijajna hiša, ki je nastala kot nekakšna ideološka arhitektura, v sebi pa nosi osrednje filozofsko počelo secesije – željo po spremembi. Razmišljanje, v katero arhitekturno kategorijo pravzaprav sodi, je v tem okviru sekundarno. Pomembna sta optimizem in veselje, ki ju devetdesetim letom navkljub še vedno radodarno širi po Ljubljani.

Povzeto po: Secesijska arhitektura na 
Slovenskem, Jelka Pirkovič, Breda Mihelič
vir: delo.si
 
 
Strojni ometi Lap d.o.o. Na notranjih in zunajnih površinah
Gradnja objektov Dežman d.o.o. Že od leta 1964 - z občutkom!
Urejanje okolice Lap d.o.o. Tlakovanje dvorišč, asfaltiranje
Gradnja objektov Dežman d.o.o. Že od leta 1964 - z občutkom!