Vurnikova delavska kolonija

 
Vurnikova delavska kolonija oz. Mestna delavska kolonija je delavska kolonija v mestni četrti Tabor v Mariboru, ki je bila zgrajena leta 1928.

Zaradi hude stanovanjske stiske konec dvajsetih let 20. stoletja v Mariboru se je župan dr. Alojzij Juvan na začetku svojega prvega županskega mandata odločil zgraditi novo delavsko kolonijo v takratnem Magdalenskem predmestju (danes je to mestna četrt Tabor), in sicer za delavce, ki so bili člani OUZD (Okrožni urad za zavarovanje delavcev). Aprila 1928 je Mestna občina Maribor odkupila potrebno zemljišče, junija 1928 pa je gradbena dela za gradnjo delavske kolonije oddala konzorciju mariborskih gradbenih podjetnikov. Po prvotnih načrtih arhitekta Ivana Vurnika naj bi kolonija obsegala 75 enodružinskih hiš. Zaradi velikega zanimanja za načrtovanih 75 hiš pa je občinski svet 21. junija 1928 sklenil, naj se število hiš v delavski koloniji podvoji. Rok za dokončanje prvih 75 hiš je bil postavljen na 1. november 1928, rok za dokončanje preostalih hiš (t. i. kolonija II) pa na 15. december 1928. Za potrebe dograditve t. i. kolonije II je mestna občina odkupila še nekaj zemljišča. Na koncu je bilo skupaj zgrajenih 147 hiš.

Teh 147 enodružinskih enonadstropnih vrstnih hiš Vurnikove delavske kolonije se danes nahaja v kareju med Fochevo, Delavsko in Koseskega ulico ter Betnavsko cesto. Te delavske hiše imajo sicer skromno, toda ekonomično stanovanjsko površino. Z arhitekturnega oz. urbanističnega vidika je bila Vurnikova delavska kolonija izviren slovenski prispevek k takratnim novim evropskim arhitekturnim tokovom in se lahko brez sramu postavi ob bok podobnim takratnim gradbenim projektom drugod po svetu. Vurnikova delavska kolonija predstavlja primer uspešne socialne gradnje v Mariboru, takrat najmočnejšem središču slovenskega delavstva.
 
Poleg tega je Vurnik pri delavski koloniji v našem prostoru prvič uporabil nov tip stanovanjske gradnje, to je vrstne hiše.

In kar je še pomembnejše, gre za prvi primer socialne stanovanjske gradnje za manj premožne sloje, saj naselja ni dal postaviti lastnik podjetja za “svoje delavce”, temveč so si ga zgradili delavci sami, seveda po načrtu znanega arhitekta, s pomočjo ugodnih posojil in ob podpori mestne občine.
 
vir: Wikipedia in Arhitekturni vodnik