Stolnica svetega Nikolaja, Ljubljana

Gradili so jo od leta 1701 do leta 1706 po načrtih kapucinskega brata Florencijana in italijanskega umetnika Andrea Pozza na mestu, kjer je pred tem stala najprej manjša romanska in za tem večja gotska cerkev.
Stolnica svetega Nikolaja, Ljubljana
   
To so podrli in ohranili samo nekaj kamnitih spolij. Baročno cerkev, so najprej postavili še brez načrtovane zidane kupole, ki so jo sezidali šele leta 1841. Notranjost so okrasili slikarja Giulio Quaglio in Matej Langus, kiparji Francesco Robba, Angelo Pozzo, Paolo in Giuseppe Groppelli ter dve stoletji kasneje, arhitekt Jože Plečnik
 
Gradnja cerkve
Izdelavo načrta za novo cerkev so zaupali enemu najvidnejših rimskih arhitektov tistega časa, Andreju Pozzi, ki si je cerkev po zgledu Vignolove rimske cerkve Il Gesu zamislil kot enoladijsko obokano dvorano s prečno ladjo s stranskimi kapelami in ravno zaključenim prezbiterijem. Na mestu, kjer se križata glavna in prečna ladja, je projektiral kupolo kot višinski poudarek. Kupola je bila za cerkve v Ljubljani novost. Izvedbo načrta sta prevzela Franc Bombasi (kamnosek, po rodu Benečan) in Milančan Peter Janni. Zidarski mojster je bil Jugovic, po njegovi smrti pa Gregor Maček.

Pred podiranjem stare stolnice je arhitekt Carlo Martinuzzi izdelal tloris stare stolnice in narisal vse nagrobne spomenike in napise. Tako se se ohranili podatki o nagrobnikih Auerspergov, Ursinijev, Lambergov, Barbov, Rauberjev, Seirbiachov, Trautsonov, Saurauov, Mosconov, Wernekov, Schayerjev in drugih plemiških rodbin. Ohranjeni so tudi epitafi škofov Martina iz Pićna, Žige Lamberga, Tomaža Hrena, Jožefa Rabatte in drugih.

8. aprila 1701 so pričeli s podiranjem stare stolnice, delo pa so končali 14. maja. Temelje za novo stolnico so dogradili 6. junija, 28. septembra pa so pričeli s pokrivanjem novega poslopja. Da bi bili zidovi trdnejši in trajnejši, so apno mešali z vinom. Za oboke so uporabili lahek luknjičav kamen, ki so ga našli v bližini ob vznožju grajskega hriba. Kupole zaradi pomanjkanja sredstev in znanja niso sezidali, ampak so z železnimi drogovi pritrdili na ostrešje leseno ogrodje. Leta 1704 so podrli 300 let star stolp in zgradili nova, ki sta bila končana leta 1706. Okrasili so ju z bakrenimi pozlačenimi jabolki in vanju shranili relikvije in napise na pergamentih. 16. oktobra 1707 so namestili v zvonik zvon, ki ga je vlil Gašper Franchi, stroške pa je kril baron Codelli. V tem času so bile končane tudi poslikave prezbiterija, kupole in ladje, delo Giulia Quaglia. S poslikavami je začel leta 1703. Štukature je leta 1704 izdelal Tomaž Ferrata, po rodu iz Milana. 8. maja 1707 je bila cerkev slovesno posvečena.
Ljubljana Cathedral

Zidava kupole
Leta 1836 je predstojništvo stolnice predlagalo zamenjavo navidezne lesene kupole z zidano, saj bi v primeru požara lahko prišlo do neprecenljive škode. Dve Quaglievi freski s stare kupole je dal restavrirati Jožef Kalasanc Erberg in ju prenesel v Dol pri Ljubljani. Eno je dal vzidati v stopniščni obok svojega dvorca, drugo pa je shranil v dolskem muzeju. Novo kupolo, ki je visoka 24 metrov, sta leta 1841 postavila stavbenik Matej Medved in tesar Jurij Pajk. V obdobju med 9. junijem in 18. septembrom 1844 pa jo je poslikal Matevž Langus.
Cathedral of Ljubljana 

Kupola oz. njen boben je znotraj valjast, zunaj pa oktogonalen. Mateju Medvedu je kupola prinesla veliko slavo, saj je veljala za sijajen spomenik stavbne umetnosti tistega časa, bila pa je tudi drzno izpeljan projekt. Njena gradnja je bila tehnično zahtevna in Medved jo je odlično izpeljal ter s svojimi idejami celo ustvarjalno prispeval k načrtovanju. Za projektanta kupole velja Benedikt Müller, ki pa je ves čas intenzivno sodeloval z Medvedom.

vir: wikipedia