Poznamo dve vrsti motenj; moteneje posesti in motnje na naših nepremičninah, do katerih prihaja brez, da bi kdo ogrožal našo posest. V tem vodiču je govora predvsem o teh drugih.

O motenju posesti govorimo tedaj, kadar sosed (ali kdor koli drug) počne nekaj takega, kar nas ovira tako močno, da dejansko nimamo posesti nad svojo nepremičnino – to je lahko naš travnik, parkirišče ali pa skupni prostori v bloku.

Primeri:

• Sosed pušča avto na našem parkirišču in nam s tem o­nemogoča, da uporabljamo ta del zemlje. 
• Sosed v sosednjem stanovanju kar v skupnem hodniku zlaga stvari, ki jih ne potrebuje in s moramo zato vsakič prebijati skozi kupe šare.

Vse to so motnje posesti, ko dejansko nekdo pride na našo zemljišče ali hodnik (hodniki v blokih so v skupni uporabi vseh, so v skupni lstninini – torej smo lastniki tudi mi, a stvari ne moremo uporabljati zaradi dejanj drugih solastnikov). Več o tem si lahko preberete v rubriki: Motenje posesti.

Vznemirjanje

Kot že omenjeno, poznamo pa tudi druge vrste motenja ali vznemirjanja, ko sosed ne ogroža naše posesti, temveč počne nekaj na svojem zemljišču ali v svojem stanovanju, pa nas to moti ali vznemirja. V tem primeru ne govorimo o motenju posesti, temveč o vznemirjanju.

Stvarnopravni zakonik določa, da mora vsak lastnik nepremičnine, ki je povezana z nepremičnino drugega lastnika ali zgolj zaradi sosedstva uporabljati tako, da drugim (sosedom) pri tem ne povzroča škode in da jih ne  vznemirja. Seveda, vsak ima pravico, da uporablja svoje zemljišče ali svoje stanovanje kot želi, saj je to bistveni element lastninske pravice. Vendar pa moramo razumeti, da ta lastninska pravica in z njo povezana pravica do uporabe stvari ni neomejena. Konča se ravno tam, kjer se prične pravica drugega. če torej en sosed želi svojo lastninsko pravico uporabiti tako, da v miru uživa v svojem stanovanju, je lastninska pravica njegovega soseda omejena s tem, da bi o­n cele dneve v lastnem stanovanju počel nekaj kar bi prvega motilo oziroma vznemirjalo. Seveda pa tudi pri vznemirjanju obstaja neka določena meja, kdaj lahko o tem sploh govorimo.

Zakonodaja postavlja dokaj splošno določbo, da je lastninska pravica vsakega omejena v zgoraj omenjenem smislu tako, da jo je potrebno izvrševati pošteno v skladu s krajevnimi običaji in na način, ki najmanj obremenjuje lastnike drugih nepremičnin.

Tako vidimo izpostavljena dva pogoja, sosed se mora vzdrževati dejanj, ki niso v skladu s krajevnimi običaji (kaj točno je to se določa vsakič posebej v praksi – npr.: na podeželju je hrup kmetijskih strojev zaradi obdelovanja polja bolj sprejemljiv kot nekje v urbanem okolju) in na način, da soseda čim manj vznemirjamo – da neko dejavnost opravljamo na način, ki je soseda, čim manj vznemirja.

Imisije

Med tem, ko gre pri prepovedi vznemirjanja predvsem za neko dejavnost soseda oziroma lastnika nepremičnine, pa gre pri imisijah predvsem za vplive ene nepremičnine na drugo. In ti vzroki povzročajo škodo na nepremičnini drugega lastnika ali pa otežujejo njeno uporabo. Tudi tu moramo vedeti, da ni vsak tak vpliv prepovedan.

Za prepovedano imisijo gre takrat, kadar je ta vpliv tako velik, da lahko rečemo, da je prekomeren glede na naravo in namen teh nepremičnin ter, da glede na krajevne razmere ni več običajen.

Sodno varstvo

V obeh primerih imamo možnost vložitve tožbe na sodišču, da se omenjeno vznemirjanje ali imisije prenehajo. Sodišče tako lahko, če ugotoviti kršitve, prepove nadaljnje kršitev in lahko tudi prisodi ustrezno odškodnino.

Naj omenimo še posebnost v večstanovanjskih hišah. Tu poznamo še posebno izločitveno tožbo. če lastnik ali uporabnik enega stanovanja grobo krši pogodbo o medsebojnih razmerjih ali neka pravila sosedskega sožitja, lahko ostali etažni lastni ukrepajo proti njemu. Etažni lastniki, ki imajo skupaj več kot polovičen delež na skupnih delih lahko najprej sprejmejo sklep, da se kršitelja opozori. če to ne zaleže, je potrebna enako večina solastnikov, da se na sodišče vloži tožba za njegovo izključitev in prodajo njegovega posameznega dela.