Nizkoenergijska hiša
je prvi korak na poti k manjši porabi energije. Za ogrevanje kvadratnega metra porabi od 40 do 60 kilovatnih ur oziroma 4 do 6 litrov kurilnega olja na leto, standardi se razlikujejo od države do države. Nizkoenergijske hiše še vedno potrebujejo običajne ogrevalne sisteme in grelna telesa, kot so na primer radiatorji. Svež zrak v prostor prihaja prisilno po notranjem razdelilnem sistemu, izrabljen zrak pa se odsesava brez izrabljanja njegove toplote.

 
Trilitrska hiša
je podvrsta nizkoenergijske hiše, njeno energetsko število oziroma letna poraba je okoli 3 litre kurilnega olja za ogrevanje kvadratnega metra. Tudi takšna zgradba še vedno potrebuje konvencionalne ogrevalne sisteme, poleg tega ima vgrajeno prezračevalno napravo, ki uporablja toploto izrabljenega zraka, ali pa zbiralnike sončne energije, ki ogrevajo sanitarno vodo.

 
Pasivna hiša
je po enotnih mednarodnih merilih energijsko tako varčna, da na leto porabi največ 15 kilovatov oziroma 1,5 lira kurilnega olja za ogrevanje kvadratnega metra. Pasivna hiša tako ne potrebuje običajnega ogrevalnega sistema niti klimatske naprave, saj zadostuje ogrevanje s prezračevalno napravo, ki hkrati izkorišča toploto izrabljenega zraka. Omejena je tudi skupna poraba energije (poleg ogrevanja še priprava tople vode in vsa poraba elektrike) na največ 120 kilovatov na kvadratni meter na leto.

 
Ničenergijska hiša
je prvi korak v prihodnost, saj po definiciji v enem letu porabljeno energijo (toplota in električna energija) sama pridobi iz sončne energije, vendar pa ni neodvisna od javnega energetskega omrežja. Takšne hiše aktivno in pasivno izrabljajo sončno energijo za ogrevanje in za proizvodnjo elektrike, ki jo med poletnimi presežki oddajajo v javno omrežje, pozimi pa se iz njega napajajo. Poleg vseh lastnosti pasivne hiše je zanje značilen tudi velik hranilnik toplote, ki le-to hrani za oblačne dni.

 
Energijsko samozadostna hiša
se posmehuje položnicam, saj vso potrebno energijo (ogrevanje, sanitarna voda, elektrika za gospodinjstvo in razsvetljavo) pridobi iz sončne energije. V primerjavi z ničenergijsko hišo so zanjo potrebne še večje površine sončnih celic ter akumulatorji, ki shranjujejo elektriko. Ker zgradba ni priključena na javno energetsko omrežje, poletne presežke električne energije z elektrolizo vode pretvori v vodik in kisik, pozimi pa iz njiju v gorivnih celicah proizvaja elektriko. Smeh vas mine ob stroških gradnje.

  
Plusenergijska hiša
sodi v mokre sanje okoljskih in gospodarskih ministrov. Ne samo, da je samozadostna, pridobivanje električne energije v sončnih celicah je tako izdatno, da lahko presežke oddaja v javno omrežje. Za takšno hišo je treba izkoristiti vse mogoče energijske prihranke in uporabiti vse razpoložljive načine izkoriščanja sončne energije. Že skoraj vesoljska tehnologija po astronomskih cenah in - cilj prihodnosti.