Toda vrtna trata ni travnik. Kar je na travniku lepo in privlačno, na negovani zelenici marsikdaj deluje zanemarjeno. Gre za občutljiv del vrta, pri katerem si prizadevamo, da se v slabih rastnih razmerah ne bi čznašel po svoječ.

Vendar ne moremo pričakovati, da se bo trata podredila našim pravilom in se odpovedala naravnim zakonitostim. če želimo, da bo resnično zelena preproga brez plevela in mahu, se moramo za ta cilj nenehno truditi. Začne se s pripravo terena, ki je enaka ne glede na način, kako oblikujemo trato.
V želji, da bi imeli ob novogradnji čim prej zelenico, morda niti ne pomislimo, da je dobre zemlje premalo ali da je razpoložljiva zelo revna s hranili. Po izkušnjah kupcev že dokončanih hiš bi lahko sklepali, da je rodovitne prsti na videz urejeni okolici le nekaj centimetrov, pod njo pa kamenje, zdrobljena opeka in še kaj slabšega. Lepo vrtno trato pa bomo ustvarili samo, če bo plast dobre vrtne zemlje debela vsaj pol metra. Tudi na težki in zbiti ilovici bomo imeli težave in se bomo kmalu spopadali s pleveli.

Na trati z namakanjem manj plevela
Preden oblikujemo trato, uredimo tlakovane površine ob hiši in na vrtu. V tem času poskrbimo za dobro zemljo. Ostanke večletnih, trdovratnih plevelov najlaže odstranimo tako, da kupe premečemo in zemljo presejemo. Preden jo razgrnemo, s površine odstranimo kamenje, zdrobljeno opeko, ostanke lesa in drugo. Zemljo prekopljemo s prekopalnikom. To delo je lahko zelo naporno in zamudno, ker je prst ponavadi zelo zbita. Na slabše prepustnih terenih nasujemo nekaj centimetrov debelo plast rečne mivke in šele nato razgrnemo dobro vrtno zemljo. Pognojimo s profesionalnim gnojilom za trato in povaljamo z ročnim valjarjem. Na ravnih površinah zaleže tudi betonska cev.

Pred setvijo ali polaganjem travne ruše je dobro vgraditi namakalni sistem. Trata, ki ne trpi suše, ima mnogo manj težav s pleveli, saj se trave lepo razraščajo in zasedejo vso površino. Namakalni sistem se brez večjih vidnih posledic vgradi tudi že na oblikovano zelenico. Lahko pa nam na čranjena mestač položijo tudi travne preproge ali pa jih ponovno zasejemo s travo.

Travne preproge ali setevč
če želimo obnoviti zanemarjeno zelenico, moramo najprej odstraniti staro rušo. Na najbolj naraven način to storimo, če jo prekopljemo s prekopalnikom in poberemo ostanke. Nadaljnja priprava je enaka kot ob novogradnjah. Tal pred setvijo ali polaganjem ne gnojimo s kompostom, v katerem so semena plevelov.

Vrtno trato oblikujemo s setvijo ali polaganjem že vzgojene travne ruše. Travne preproge so na videz odlična rešitev za vse površine, vendar so visok strošek. Kvadratni meter položene vzgojene ruše stane približno osem evrov, malo manj, če gre za velike površine. Prednost je v prihranku časa. V prvih dveh letih po setvi moramo namreč zelo paziti, da se ne razširi plevel, medtem ko so travne preproge to obdobje že prerasle, saj so stare leto in pol do dve leti. Po njih lahko hodimo že dva tedna po polaganju, medtem ko po setvi ne smemo vsaj eno leto. Preproge so dobra rešitev tudi pri ozelenitvi manjših strmin, da preprečimo izpiranje semena, ali po zemeljskih posegih na delu zelenice.

Zvitke takoj položiti
če se polaganja travne ruše lotimo sami, moramo imeti nekaj občutka za izmero terena. Zvitke nam pripeljejo na dom, saj so zelo težki. Pomembno je, da jih položimo v istem dnevu. Zložimo jih v senco in pokrijemo s folijo, da se zemlja ne izsuši, lahko jih občasno poškropimo z vodo. Površino pripravimo že kakšen dan prej. Ta mora biti nižja od ravni tlakovanih površin za približno tri centimetre.
Polaganje travnih zvitkov ni prav preprosto. Najbolje je, da za nasvet vprašate prodajalca. Glede na teren vam bo svetoval, kje začeti, kako se ruša utrdi na robovih, kako se izogniti medsebojnemu prekrivanju zvitkov ali praznemu prostoru med njimi, kako polagati na strmini itd. Klečanje na ruši med podganjem ni dovoljeno, lahko pa klečite na deski. Položeno rušo je treba temeljito namočiti. Prst se mora napojiti do globine 10 centimetrov. Stalna vlažnost do te globine je pomembna vsaj prvih 14 dni, dokler travne korenine ne prodrejo v podlago. če zalivamo večkrat po malem in navlažimo le vrhnjih nekaj centimetrov zemlje, se lahko začnejo preproge trgati.

Na kvadratni meter od 35 do 40 gramov semena
Pri odločitvi za setev si moramo priskrbeti ustrezno travno mešanico. Zlato pravilo ob nakupu je, da smo pozorni na težo semena in na sestavo. V kakovostni mešanici je več različnih vrst in sort trav, da se lahko prilagajajo različnim rastnim razmeram. Za sončne dele vrta izberemo drugačno mešanico kot za mesta pod drevesi, prav tako ni vseeno, ali urejamo zelenico v Primorju ali kje v osrednji Sloveniji. Cena semena je še najmanjši strošek, zato ne iščemo najcenejše možnosti. Na kvadratni meter površine ga potrosimo 35 do 40 gramov, kar pomeni, da potrebujemo za 500 kvadratnih metrov veliko zelenico približno 20 kilogramov semena.

Ne sejmo pregosto. Temu se izognemo, če semenu primešamo mivko, da imamo večji volumen. Po setvi seme povaljamo z ročnim valjarjem, da ga potisnemo v tla. Pokrivanje z mokro šoto ni nujno. Pomembno pa je, da skrbimo za stalno vlažnost vrhnjega sloja tal. Po dobrem tednu že opazimo drobne zelene bilke, ki pomenijo začetek naše zelenice. Še naprej moramo skrbeti za zadostno vlago, kar je laže, če imamo računalniško voden namakalni sitem. Po travi ne hodimo, razen ko kosimo in odstranjujemo plevel.

Prvo košnjo opravimo, ko je trava visoka 10 centimetrov. Nikoli ne kosimo prenizko. To pomeni, da je med redno košnjo kosimo na višini pet centimetrov. če bi jo pokosili niže od 3 centimetrov, bi jo kosili v živo. Še večja napaka je, če tako pokosimo po daljšem času. S tem si nakopljemo plevel in mah. Trato že v prvem letu po setvi znova gnojimo. če postaja svetlo zelena do rumena, je to zanesljiv znak lakote. Potrebno je gnojenje s profesionalnimi gnojili, kakršna bi bila primerna tudi za igrišča za golf. Pomembno je, da delujejo daljši čas in da imajo zaščitni sloj, ki varuje travo pred ožigi. Vsekakor pa se držimo pravila, da gnojimo tik pred dežjem ali zalivanjem, nikoli pa ne po rosi.

avtorica: Magda Ažbe
objavljeno v Delo in Dom, 14.03.2007