Pred polaganjem zaključne talne obloge je treba tla pripraviti. Običajno to naredimo s plastjo klasičnega mokrega estriha iz cementne malte, ki je sestavljena iz cementa, peska in vode.

V zadnjem času se graditelji pogosto odločajo tudi za suhi estrih. Oba načina imata svoje prednosti in slabosti. Z mokrim estrihom, ki se dela strojno ali ročno, podaljšamo čas gradnje, saj čas sušenja precej dolg. Poleg tega je pri delu več umazanije. Njegova prednost pa je trdnost in trajnost, če je pravilno narejen in sušen.

Polaganje suhega estriha je hitro in preprosto. čez suho snov (granule brez vlage) položimo izolacijske in suhomontažne pohodne plošče. Druga dela lahko nadaljujemo takoj, ko je estrih položen, saj sušenje ni potrebno. Suhi estrihi so cenovno veliko dražji, zato se zanje odločamo, kadar delamo tlake na manjših površinah in pri sanacijah, ko morajo dela potekati hitreje. Pri novogradnji se še vedno največkrat odločimo za klasični estrih.

Načeloma velja, da se centimeter estriha suši teden dni, torej debelejša ko bo plast, dlje časa se bo sušil. Zato je dobro, da se polaga poleti, pri višjih temperaturah. Pozno jeseni ter marca in aprila se, zaradi nižjih temperatur in večje vlage v zraku, estrihi lahko sušijo tudi dva meseca in več. Zimski meseci pa za izdelavo mokrih estrihov sploh niso primerni.

(Povzeto iz prispevka, objavljenega v prilogi Deloindom)