Največje razvrednotenje omenjenih objektov je bilo v 70. letih prejšnjega stoletja, ko so se ti ohranili le tam, kjer lastniki niso premogli ekonomskih možnosti za njihovo podrtje in nadomestitev z novimi. Preostale bi morali razglasiti za spomenike lokalnega pomena, ljudi pa ves čas spodbujati k zavedanju vrednot in lepot tega stavbarstva.

  

V Dnevniku so še zapisali, da bi bilo preostalo stavbno dediščino podeželja mogoče ohraniti le s stalno ali občasno nastanitvijo z družinami, pri čemer naj bi v celoti ohranili le zunanjo podobo stavb, notranjost pa prilagodili sodobnim bivanjskim zahtevam.

 

Podrobnosti si preberite v prispevku Ernesta Sečena, dosegljivem preko spodnje povezave.