Dimnik

Hišni dimniki so jaški v stavbi ali ob njej, ki so namenjeni samo za odvajanje dimnih plinov nad strehi na prosto.
Dimnik
  
Dimnik je sestavni del ogrevalnega sistema. Njegova osnovna naloga je ustvarjanje potrebnega vleka za zgorevanje goriv v kurilnih napravah ter odvod dimnih plinov, ki nastajajo kot stranski produkt pri procesu gorenja. Izkušnje kažejo, da pri gradnji hiše premalo pozornosti namenjamo pravilni izbiri in gradnji dimnika. Napačno je, da dimnik zgradimo, preden smo se odločili o tem, katero gorivo bomo uporabljali in kakšno kurilno napravo bomo vgradili. Posledica tega so težave pri delovanju kurilnih naprav ter nepotrebne poškodbe dimnika. Izbira dimnika mora biti sestavni del projekta ogrevalnega sistema. Tako kot ostale dele ogrevalnega sistema je potrebno tudi izbiro dimnika prepustiti strokovnjaku projektantu.
 
Vlek dimnika
S pomočjo vleka se v kurišču ustvari podtlak in v kurišče priteka potreben svež zrak za zgorevanje. Zaradi razlike v specifični gostoti dimnih plinov in okoliškega zraka se pojavi vzgon, ki povzroči gibanje dimnih plinov in vlek dimnika. Dimni plini imajo višjo temperaturo kot okoliški zunanji zrak, zato so specifično lažji in se dvigajo. Večja kot je temperaturna razlika med dimnimi plini in okoliškim zrakom ter višji kot je dimnik, večji je vlek. Da med obratovanjem kurilne napave ne prihaja do nepotrebnih težav, moramo pri gradnji dimnika zagotoviti minimalno višino dimnika ter čim manjše ohlajanje dimnih plinov. Minimalna višina dimnika je odvisna od vrste goriva in kurilne naprave ter od naklona in višine strehe. Ohlajanje dimnih plinov lahko učinkovito preprečimo s pravilno dimenzioniranim dimnikom ter dodatno toplotno izolacijo dimnika oz. dimne tuljave.
  
Vlek dimnika mora biti večji od vseh tlačnih uporov, ki nastajajo v kurilni napravi, dimniškem priključku in samem dimniku. Če ta pogoj ni izpolnjen vlek dimnika ni zadosten, zato dimni plini zastajajo v dimniku, kar povzroča težave. Tlačni upori v dimniku so odvisni od oblike preseka dimnika, kakovosti in materiala notranje površine dimniške tuljave, oblike dimnika in dimniškega priključka. Pri kurilnih napravah na tekoče ali plinasto gorivo s tlačnim gorilnikom del tlačnih uporov premaguje gorilnik. Pri atmosferskih gorilnikih vlek dimika ne sme neposredno vplivati na delovanje gorilnika, zato so te kurilne naprave opremljene z varovalom vleka.
 
Stabilnost
Dimnik je v svojem delovanju izpostavljen neugodnim obratovalnim pogojem kot so visoke temperature, vlaga, agresivne snovi in neugodnim klimatskim razmeram (nizke temperature, veter, padavine ipd.). Grajen mora biti tako, da kljub vsem naštetim neugodnim obratovalnim pogojem ostane nepoškodovan in ne postane žarišče požara ali pa se zaradi nastalih poškodb ne začne podirati.
  
Izbira dimnika
Vrsto in velikost dimnika določi projektant na osnovi vrste in tipa kurilne naprave, vrste goriva, nazivne moči kurilne naprave, režima ogrevanja, lokacije kurilnice in višine zgradbe. Kolikor nameravamo na isti dimnik priključiti več kurilnih naprav, moramo poznati vse zgoraj naštete lastnosti za posamezno napravo. Na osnovi naštetih lastnosti in zahtev določi vrsto dimnika, material dimniške tuljave, njen svetli presek, posamezne elemente dimovodnega sistema, tlačne upore, položaj dimnika, tako da lahko zgradimo dimnik.
  
Za odvod dimnih plinov iz oljnih ali plinskih kotlov za ogrevanje enodružinskih hiš v večini primerov zadošča dimniška tuljava, ki ima premer od 120 do 130 mm.
Pri večjih sodobnih kurilnih napravah takšen način dimenzioniranja ne zadošča, zato je potrebno za vsak dimnik izvesti natančen izračun posameznih elementov ter pri tem upoštevati priporočila proizvajalcev posameznih kurilnih naprav.
  
Višina dimnika je navadno določena z višino zgradbe. Zaradi neugodnega vpliva vetra in lege sosednjih zgradb je potrebno upoštevati nekatera dodatna priporočila o višini dimnika. Najmanjša delovna višina dimnika je 4m.
 
Pomanjkljivosti obstoječih zidanih opečnih dimnikov pri kurjenju s sodobnimi kurilnimi napravami so:
  • prevelik presek dimniške tuljave,
  • neustrezen presek dimniške tuljave,
  • porozne stene in stiki,
  • hrapava površina dimniške tuljave,
  • velika masa dimnika.

Od sodobnih dimnikov zahtevamo ravno nasprotno, imeti morajo:

  • majhno maso,
  • ustrezno velik presek,
  • idealen okrogel presek,
  • gladko neporozno površino,
  • biti morajo odporni proti koroziji,
  • biti morajo toplotno izolirani.
  
Takšnim zahtevam ustrezajo nekateri posebni materiali, kot so keramika, steklo in nerjaveča jeklena pločevina. Najbolj razširjena je uporaba jeklenih tankostenskih dimnikov, ki jih odlikujejo enostavna izdelava in montaža, majhna specifična teža in dolga življenjska doba. Dimniki iz jeklene pločevine se uporabljajo tako za sanacijo obstoječih dimnikov, kot tudi za gradnjo novih. Številni sistemi omogočajo narazličnejše oblike in izvedbe. Pomembna zahteva pri gradnji sodobnih dimnikov je toplotna izolacija. Toplotno je potrebno izolirati vse površine, ki so v stiku z okoliškim zrakom ali potekajo skozi neogrevane prostore. Kakovostno je potrebno izvesti tudi odvod kondenzata v posebno lovilno posodo.
   

 
 
Gradnja objektov Dežman d.o.o. Že od leta 1964 - z občutkom!
Gradnja objektov Lap d.o.o. Gradbeništvo, gradnja na ključ
Gradnja objektov Dežman d.o.o. Že od leta 1964 - z občutkom!
Strojni ometi Lap d.o.o. Na notranjih in zunajnih površinah