Sedimentne kamnine nastanejo s prenosom in usedanjem snovi najrazličnejšega izvora, ki se sprostijo pri preperevanju predhodnih kamnin. Prenos je posledica, na primer, delovanja vode, vetra, ledu ... Delimo jih na klastične kamnine, med katere sodi tudi peščenjak, biokemične in kemične kamnine.
 
Klastične kamnine so nastale z usedanjem delcev. So produkt erozije, razpadanja, prenosa in odlaganja kamnin. Sestavljene so iz drobcev kamnin ali mineralov, ostrorobih ali zaobljenih zaradi prenosa, velikih od ve centimetrov do manj kot enega mikrometra. Ločimo nevezane (ostrorobi grušč, zaobljeni prod, pesek, melj in glina) ter vezane klastične kamnine, kamor poleg breče, konglomerata, meljevca, glinovca in laporja sodi tudi peščenjak.
 
Peščenjak je torej vezana usedlina. V njem so nekdanji robati kosi, prodniki in pesek povezani s karbonatnim, kremeničnim, glinenim ali železnim vezivom. Ker je sestava zrnc in veziva različna, so peščenjaki različno obarvani, različno trdi in dobro ali slabo vezani.
 
Pri nas imamo dva kamnoloma peščenjaka, oba v slovenski Istri in v obeh kopljejo flišni peščenjak. Najdemo ga v plasteh z laporjem, ponekod tudi z glino. Flišni peščenjak se imenuje prav zaradi menjajočih se plasti peščenjaka in laporja. Kopljejo ga v kamnolomu Poljane — Puče na hribu Plešivica in v kamnolomu Jelarji na Hrvatinskem hribu.
 
Flišni peščenjak se uporablja predvsem za zaključna dela v gradbeništvu. Pogosti so masivni tlaki debeline od 5 do 10 centimetrov različnih površinskih obdelav: plamensko obdelan peščenjak, peskan, brušen, štokan, špičen in rtast oziroma dolben (rigatura). Uporablja se predvsem za obnovo mestnih jeder, trgov, ulic in nasploh za ureditev zunanjih površin. Tlak Tartinijevega trga v Piranu in vila Marija v Portorožu sta na primer iz flišnega peščenjaka.
 
Vir:
Korak, 2002