Ponudnikov
1576
Uporabnikov
941
Oprema
Gradnja se nekoliko upočasni, ko jo moramo nadaljevati z zaključnimi, finalnimi deli, kot so postavitev pohodnih tlakov, ureditev stopniš
Klinker.....
Z izrazom klinker označujemo keramični izdelek, ki ga pridobivajo z vlečenjem pri temperaturi žganja več kot 1250 stopinj Celzija. Površina je lahko loščena ali neloščena, podlaga pa je kompaktna, in ne porozna. Izdelek je izredno trden, odporen proti mehanskim obremenitvam in temperaturnim spremembam, kljubuje pa tudi zobu časa, saj ohrani prvotne lastnosti.
Po veljavnem standardu SIST ISO 13006: 1999 sodi klinker v skupino AI ali AIIa, to je med vlečene ploščice z nizko (manj kot 3-odstotno) oziroma srednjo vpojnostjo vode (od 3- do 6-odstotno).
Po veljavnem standardu SIST ISO 13006: 1999 sodi klinker v skupino AI ali AIIa, to je med vlečene ploščice z nizko (manj kot 3-odstotno) oziroma srednjo vpojnostjo vode (od 3- do 6-odstotno).
Klinker so začeli proizvajati v Nemčiji. Iz Westerwalda izvira visokokakovostna in zelo čista glina, ki jo samo ali v mešanici z drugimi glinami za izdelavo klinkerja uporabljajo še danes. Od tod se je proizvodnja razširila v severne dežele (Veliko Britanijo, Nizozemsko in Skandinavijo), nato pa v preostali del Evrope in naprej po vsem svetu. O dolgoletni proizvodnji in uporabi klinkerja v severnih pokrajinah pričajo številni delno ali povsem ohranjeni tlaki in pročelja starih zgradb, zgrajenih v rustikalnem slogu.
Surovine in proizvodnja
Plastične surovine za izdelavo klinkerja so visokokakovostne in čiste gline. Dodajo jim neplastične surovine, pustila in topitelje, s katerimi uravnavajo lastnosti dobljene mase. Pustila zmanjšujejo plastičnost mase, zato se med vlečenjem lahko ohrani prvotna oblika izdelka, med sušenjem in žganjem pa je manjše krčenje. Kot pustila se uporabljata šamot in/ali kremenčev pesek. Topitelji pa so sestavine, ki se topijo pri isti temperaturi kot glina in pripomorejo k oblikovanju steklaste mase. Največkrat se za to uporabljajo glinenci.
Plastične surovine za izdelavo klinkerja so visokokakovostne in čiste gline. Dodajo jim neplastične surovine, pustila in topitelje, s katerimi uravnavajo lastnosti dobljene mase. Pustila zmanjšujejo plastičnost mase, zato se med vlečenjem lahko ohrani prvotna oblika izdelka, med sušenjem in žganjem pa je manjše krčenje. Kot pustila se uporabljata šamot in/ali kremenčev pesek. Topitelji pa so sestavine, ki se topijo pri isti temperaturi kot glina in pripomorejo k oblikovanju steklaste mase. Največkrat se za to uporabljajo glinenci.
Mešanico ustrezne zrnavosti, ki jo dobijo z mletjem in sejanjem, nato mešajo z vodo, da nastane plastična masa, ki jo je mogoče oblikovati z vlečenjem. Sledi skladiščenje v posebne silose, kjer masa najprej nekaj časa miruje, nato pa jo oblikujejo v ekstruderju, kjer se vlečeni trak razreže na določene mere. Odvisno od proizvodnje so ploščice vlečene enojno ali dvojno.
Po sušenju lahko izdelek takoj pošljejo v posebne kontinuirane ali tunelske peči na žganje, oziroma če gre za loščeno ploščico, najprej na glaziranje. Žganje je brez dvoma najpomembnejša faza. Tu namreč pridejo do izraza kemijsko-strukturne in kromatične spremembe, zaradi katerih iz surovine nastane končni izdelek. Med žganjem se dogaja naslednje:
- pri temperaturi od 0 do 300 stopinj Celzija zgorijo organske snovi in odstrani se dodatno vpita voda,
- pri temperaturi od 300 do 1000 stopinj Celzija se spremenijo gline in odvzame preostala voda,
- pri temperaturi od 0 do 700 stopinj Celzija se pokaže prvo skromno krčenje,
- pri temperaturi od 700 do 1300 stopinj Celzija se začne pravo krčenje,
- pri temperaturi od 1000 do 1300 stopinj Celzija se združujejo različne taljene sestavine in začne tako imenovana klinkerizacija.
Kromatične spremembe, ki nastanejo med žganjem zaradi surovin za barvanje (predvsem kovinskih oksidov), so še posebno pomembne pri neloščenih ploščicah.
Proizvodni cikel se konča z avto matsko kontrolo mehanske odpornosti izdelka, ročnim sortiranjem glede na kakovostni razred in embaliranjem.
Uporaba klinkerja
Klinker lahko zaradi izjemnih lastnosti uporabljamo za:
- oblaganje tal in sten v notranjih prostorih,
- prostore, kjer se veliko hodi (letališča, postaje, nakupovalna središča, avle hotelov …),
- prostore, kjer je potrebna odpornost proti velikim mehanskim obremenitvam in kemikalijam (industrijske dvorane),
- oblaganje bazenov, fasade in zunanje talne obloge, kjer se zahteva odpornost proti zmrzovanju in temperaturnim spremembam.
Poleg klasičnih formatov keramičnih ploščic lahko na trgu dobimo tudi široko paleto izdelkov posebnih oblik, ki so narejeni bodisi z vlečenjem bodisi natisnjeni ali celo ročno izdelani. Najbolj razširjeni so različni zaključki za stopnice, obrobni elementi, držala, vogalniki, robovi za bazene…
Viri:
Giorgio Timellini, Carlo Palmonari: Come e perché, Le piastrelle di ceramica italiane, Edi. Cer. Spa, CD-ROM, 1999
Milena Horvat: Keramika. Tehnologija keramike, tipologija lončenine, keramični arhiv, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana, 1999
Oxfordova enciklopedija nežive narave, DZS, Ljubljana, 1995
Standard SIST ISO 13006: 1999
Tehnike polaganja keramičnih ploščic, CC Bologna, CD-ROM
Korak, 2001
Giorgio Timellini, Carlo Palmonari: Come e perché, Le piastrelle di ceramica italiane, Edi. Cer. Spa, CD-ROM, 1999
Milena Horvat: Keramika. Tehnologija keramike, tipologija lončenine, keramični arhiv, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana, 1999
Oxfordova enciklopedija nežive narave, DZS, Ljubljana, 1995
Standard SIST ISO 13006: 1999
Tehnike polaganja keramičnih ploščic, CC Bologna, CD-ROM
Korak, 2001
nazaj
ogledov: 2106
27. 08. 2008
Ponoči odprt predor Šentvid
27. 08. 2008
Izračunavanje letnih indeksov cen nepremičnin
24. 08. 2008
Pestra domača investicijska podoba
24. 08. 2008
Milijoni Evropejcev brez stranišča
24. 08. 2008
Zidar: Vlada ruši SCT
CopyRight © Gradimo.com 2007, All rights reserved