Zgornje besede je lepo zapisal Željko Kozinc v knjigi Dobimo se na tržnici in dodal: »Plečnik bi se zadovoljno nasmihal, če bi lahko videl to odprto družabno središče, Ljubljanska agora je blizu starogrške demokracije«.

Kaj bi rekel mojster Plečnik danes, ko se na tržnici, ki je po njegovi zaslugi doživela svetovno slavo, dela nov most, kaj most, »Mesarski most«, in to »na horuk«. Na najbolj izpostavljenem mestu, kjer se srečata njegovi dolgi in visoki stebrišči, ene najlepših interpretacij starogrške stoe v Evropi, naj bi se zgradila kovinska in steklena prestopna ploščad. Namesto pokritega stebrnega mostu, ki ga že napovedujeta dve zgrajeni tempeljski pročelji, naj bi dobili »dematerializirano« konstrukcijo. Zakaj skrivati nekaj, kar bi bilo dobro pokazati? Pokrit stebrni most bi uravnovesil odprt Šuštarski most, Ljubljana bi poleg Tromostovja dobila Plečnikovo Peteromostje.

Sporen je že natečaj, ki je s prepovedjo pokritega mostu mimogrede izločil tudi Plečnikovo rešitev. Spet so padla drevesa, tokrat ne Plečnikove vrbe, temveč topoli, ki bi morali, če gre verjeti računalniškim upodobitvam sprejete rešitve, ostati. Prva žrtev pa je bilo spet pravo, saj se sporna arhitektura kljub upravičenemu protestu civilne iniciative gradi kot infrastruktura, protipravno samo z obvezno razlago, kot privesek komunale. O tem je jasno pisal sodnik Pavčnik in pokazal na nevzdržne luknje v pravnem sistemu.

Plečnik je iz kanalizacijskih cevi znal narediti stebre svetega prostora, tukaj pa se iz mojstrovine dela komunalni objekt. Kljub opozorilom računskega sodišča o nenamenskem trošenju sredstev naj bi most gradilo kar javno komunalno podjetje Energetika. Kako je mogoče, da se vrhunska kulturna dediščina uničuje, in to z visokimi krediti na račun javnih sredstev in vseh nas?

V arhitekturi se ne da ničesar pomesti pod tlake, ko ugasnejo otvoritveni reflektorji in utihnejo oglaševalci, pokažejo svoj pravi obraz fasade in luknje, tudi tiste finančne. Profesor Ravnikar je v času, ko je še odmeval »horuk v nove čase«, že opozarjal na »zamujene priložnosti«. Ne zamujajmo danes.

Gradnja arhitekture iz drugega obdobja je problem, spomnimo se Gaudijeve Sagrade Familie. V primeru dosti manjšega Mesarskega mostu pa bi bila vsaka druga rešitev grob poseg v mojstrovo dediščino. Prej ali slej ga bo treba zgraditi, »provizorijem« navkljub.

Projekt garažne hiše pod ljubljansko tržnico je in bo preizkusni kamen zrelosti stroke, ozaveščenosti javnosti in treznosti politike. Na eni strani imamo, ne »odsluženi bazar«, temveč zelo dobro delujoč tržni prostor v izjemnem arhitekturnem okolju, na katerega bi bilo treba paziti kakor na punčico v lastnem očesu, na drugi strani pa projekt, ki urbanistično in arhitekturno ni usklajen z najsodobnejšimi spoznanji stroke. Umeščanje garaž v ožje zgodovinsko središče mesta dodatno generira osebni promet, slabša bivalne razmere in ogroža zdravje prebivalcev, zanemarja pa javni promet, kar ni v nasprotju samo z načeli trajnostnega razvoja urejanja mest, temveč tudi z že sprejetimi evropskimi smernicami. Projekt nima in tudi ne more imeti jasno definiranih rokov, kajti smo na enem od arheološko najbolj bogatih območij srednjeveške Ljubljane, ki pa ne zahteva samo svojega časa, temveč tudi prostor za možno predstavitev na mestu samem. Zaprta ni niti finančna konstrukcija; gradilo naj bi se v času dveh nevarno sovpadajočih procesov, svetovne recesije, ki se še posebej pri nas trdovratno upira, in pretiranega zadolževanja mesta, ki v času krize nespametno narašča.

Da garaža pod tržnico lahko ogrozi izjemnost Ljubljanske tržnice, opozarja poleg strokovnjakov civilne iniciative celo SAZU, ki »ob sodelovanju predstavnikov vseh svojih razredov sodi, da naj se v območje tržnice ne posega, ampak naj se njene bistvene kvalitete še nadalje skrbno varujejo«.

Ljubljana ima priložnost, da z večjo garažno hišo pod gradom, ki je dostopna z vpadnice in ne obremenjuje središča, reši mirujoči promet v celotnem zgodovinskem jedru. Preden se mesto do konca zadolži za projekte, ki ne odpirajo novih delovnih mest in vodijo v krizo, je treba začeti projekte, ki krizo rešujejo. V Ljubljani sta taka trajnostno naravnana projekta garaža v grajskem hribu in poglobitev železnice. Do teh velikih infrastrukturnih objektov nikoli ne bomo prišli ceneje kot sedaj, ko je cena gradbenih storitev padla. Taka gradnja omogoči preživetje gradbeni operativi in celim vejam gospodarstva ter hkrati z reševanjem krize zažene nov razvojni ciklus v mestu in v državi. Zbrati je treba pogum, izostriti pogled in se odločiti, kajti »crisis« pomeni v stari grščini trenutek odločitve. •

Janko Rožič, arhitekt in urbanist, Ljubljana

------------------------------------------------------------------

Prispevek je bil objavljen v rubriki Pisma bralcev, v Sobotni prilogi z dne 31.12.2009.