|
|
|
|
Ponudnikov
1584
Uporabnikov
963
06. 09. 2008
Vila na vodi?
03. 09. 2008
Razkrite podrobnosti vrtljivega bloka
02. 09. 2008
Dars zahteva odškodnino od izvajalca del v predoru Šentvid
02. 09. 2008
Ste seznanjeni s cestnimi zaporami v Ljubljani
02. 09. 2008
Opozorilo: lažni krovci pobirajo predujme
01. 06. 2008
Kaj bomo s Hradeckega (Mrtvaškim) mostom?
Nedopustno propadanje ponosa naše tehnične dediščine
V Delovi prilogi Znanost je opisano žalostno propadanje enega največjih dosežkov naše tehnične zgodovine, katerega resnični pomen pa je razen redkim posameznikom premalo znan ali celo nepoznan, še manj pa njegova sporočilnost o izjemnem prispevku našega prostora k tedanjim evropskim trendom in o naši enakovredni vključenosti v ta dogajanja. Za kaj gre? Po več stoletjih, ko se v Evropi in svetu v razvojno-tehničnem smislu ni nič velikega dogodilo, se je naenkrat sprožil pravi razvojni stampedo, ki traja še danes. Konec 18. stoletja so v Angliji uvedli nove peči za taljenje železa z uporabo koksa. S tem je postalo lito železo lahko dostopen in poceni material, ki je omogočil izdelavo revolucionarnih tehničnih novosti. Tudi James Watt je lahko razvil za industrijo učinkovit parni stroj šele tedaj, ko so za nekatere osnovne funkcionalne dele uporabili lito železo. Leta 1781 so tako na reki Severn zgradili tudi prvi litoželezni most na svetu, ki danes simbolizira začetek industrijske revolucije. Ulit je bil v bližnji livarni v Coalbrookdale, kjer so razvili tudi večino metalurških novosti. Danes je osrednja turistična atrakcija Anglije pod zaščito Unesca. Novosti iz Anglije so hitro prenesli v Evropo, v tedanjo Prusijo, kjer je lito železo povzročilo izredno navdušenje, lahko rečemo evforijo, ki je daleč presegala strokovni okvir. Najbolj prepričljivo to dokazuje litoželezni nakit, ki ni smel manjkati pri nobeni ugledni meščanki, še posebej v Berlinu. V takem vzdušju je tedanji mestni svet v Ljubljani razpisal gradnjo litoželeznega mostu, ki naj bi nadomestil leseni Čevljarski most. Po petih letih so sprejeli načrt nadinženirja Johanna Hermanna z Dunaja, ki je ustrezal tedanjim visokim zahtevam mesta in njegovega župana Hradeckega. Po razponu je enak Ironbridgeu v Angliji, v celoti je bil ulit na Dvoru pri Žužemberku, tako nosilni loki kot tudi okrasna ograja. Ob otvoritvi 18. oktobra 1867 je požel splošno priznanje in odlične ocene strokovnih krogov. In kaj danes ostaja od te "skulpture", tega tehničnega dosežka? Na žalost le še ena razpadajoča ovira za promet. Prispevek, ki je vsekakor vreden ogleda, si lahko prebrete na spletnih straneh Dela preko spodnje povezave in v tiskani izdaji priloge Znanost (28.05.2008). vir: Delo / znanost nazaj ogledov: 277 Ne spreglejte
|
|
|
CopyRight © Gradimo.com 2007, All rights reserved
|