Na prvi pogled se zdi tak izziv težka naloga, če poznamo nekaj pravil in jih malce prilagodimo, pa lahko simpatičen skalnjaček ustvarimo tudi na najmanjših površinah.
  
Za skalnjak se kljub zahtevnemu vzdrževanju odločijo številni lastniki vrtov, saj je kot cvetoča kompozicija mnogo bolj zanimiv od navadne cvetlične grede. Večina vidi v njem posnetek cvetočih gorskih trat, ki v kratkem višinskem poletju prevzamejo srca planincev in gornikov. Visokogorje pa naj ne bo le navdih, ampak osnova, na kateri gradimo videz skalnjaka.

 

Osnovno pravilo  pri zlaganju skalnjaka je, da večji ko so kamni, boljši so. Vsaj nekaj blokov naj bi bilo takšnih, da jih en človek še privzdigniti ne more. Kamen naj bo v skalnjaku videti naraven. Za apnenec to pomeni, da mora biti od dežja zglajen, morda škrapljast, če bomo žlebiče usmerili tako, kot so v naravi. Predvsem pa morajo kamni ležati in ne stati. Red zlaganja ne sme biti matematično sterilen, še manj pa kaotično nametan. Hkrati s skalnjakom postavljamo poti in stopnice, po katerih bomo imeli dostop do rastlin.

 

Prispevek, objavljen v Delu in dom je vreden ogleda.