Opera v Sydneyju

Opera v Sydneyju je največkrat fotografirana zgradba 20. stoletja. Slavni objekt na mestnem rtu, ki se imenuje Bennelong Point, ni samo stavba, ki jo poznamo s številnih razglednic. Povezuje celotni 4,5-milijonski Sydney.
Opera v Sydneyju
     
Ste poslušni turist? Plezate na Eifflov stolp, se drenjate v dvigalu, ki pelje na Empire State Building, trepetate, ali bo poševni stolp v Pisi zaprt, in londonsko »kumaro« iščete po vsej poslovni četrti? Nič vas ne bo bolj presenetilo kot največja avstralska arhitekturna atrakcija. Opera. Tudi če vas glasba niti malo ne zanima. Stali boste na rožnatem granitu, šteli stopnice, se čudili nebelini slavne strehe, ki spominja na jadra (a prav tako na galebova krila, školjke), a ko boste z opernega foyera zrli v sydneyjsko pristanišče, v lesketajoče se morske ponjave, boste ostali brez besed.

Kajti opera na mestnem rtu, ki se imenuje Bennelong Point, ni samo stavba, ki jo poznamo s številnih razglednic. Povezuje celotni 4,5-milijonski Sydney. Le nekaj deset metrov od živahnega poslovnega središča, le streljaj stran od Botaničnega vrta ali svetovno znanega mostu Harbour Bridge, se namreč začenja drugo življenje. Avstralska mesta spijo zgodaj, tu pa je življenje. Elita v visokih petah, ki se gre večerno kulturo za sto in več dolarjev, druženje s prijatelji v kavarnah, restavracijah, prišleki s kamerami. Le del te gneče se po tekočih stopnicah odpelje v kulturni panteon. Arhitektova ideja je bila kot z nožem zarezati v platformo in celotno lokacijo razdeliti na dva dela; zgoraj je umetnost, spodaj je priprava nanjo.

Na Bennelong Pointu je od leta 1817 stala vojaška utrdba v obrambo mestu in nadzor ladij. Iz nje niso izstrelili niti enega strela in tudi v dvajsetem stoletju niso imeli z njo kaj početi. Poleg tega je leta 1946 je v Avstralijo pripotoval eminentni angleški skladatelj in dirigent Eugene Goosens. Na koncu tako imenovane turneje (malo je dirigiral, malo poučeval, uspešno je postavil na oder tudi lastno opero Judith) so Britancu (Avstralci so še danes neskončno ponižni pred pravim angleškim naglasom) ponudili dve prestižni poziciji: da postane direktor glasbenega konzervatorija in šef dirigent Simfoničnega orkestra v Sydneyju. Goosens je sprejel oboje, toda če je hotel orkester popeljati v svetovno špico, so vsi skupaj potrebovali več od dvorane v mestni hiši, ki je lahko sprejela le 2300 gledalcev, ni imela ogrevanja, toaletnih prostorov, občinstvo pa je med odmorom tekalo v sosednje kavarne, ker tam ni bilo niti spodobnega točilnega pulta.

Goosens je iskal novi dom opere, stavbo s koncertno in operno dvorano za vsaj 3200 ljudi in z odlično akustiko. Bilo je leto 1951, ko sta k njegovi zamisli pristopila univerzitetna profesorja in študentom petega letnika arhitekture dala nalogo, da zrišejo operno hišo na Bennelong Pointu. Avstralci ob letnici '51 zapišejo: Žoga se je začela kotaliti ...

Zgodba je v tistem času dobila tudi političnega protagonista, Josepha Cahilla, ministra z velikimi infrastrukturnimi projekti, od leta 1952 premiera avstralske zvezne države New South Wales, ki je kmalu sklical javno debato na temo nove opere in ustanovil komite za gradnjo. Ta je pregledal kar nekaj možnih lokacij (od osrednje železniške postaje, območja okoli katedrale Svete Marije) in se odločil za Bennelong Point. Decembra 1955 so objavili mednarodni arhitekturni natečaj za gradnjo opere. Knjiga z natančnimi razpisnimi pogoji je postala znana kot Rjava knjiga, poslali so jo na več kot 722 naslovov zainteresiranih arhitekturnih birojev, v njej pa je bilo zapisano, da morajo elaborati upoštevati zahteve po veliki dvorani za simfonične koncerte, operne predstave, balet in ples (3000 do 3500 sedežev) in malo dvorano, ki bo primerna za intimnejše predstave, koncerte komorne glasbe ipd. (1200 sedežev).

222 arhitekturnih načrtov je pripotovalo iz 28 držav, zmagovalca so razglasili z javnim odpiranjem kuverte 29. januarja 1957. To je bil Jørn Utzon, 38-letni danski arhitekt, ki ga je novica dosegla v očetovem ateljeju. Utzon je študiral na kraljevski akademiji umetnosti v Københavnu, po diplomi delal na Švedskem in Finskem in se vrnil v domovino, kjer je ustanovil svoj arhitekturni biro. Veliko je potoval, od Maroka, ZDA, Mehike do Japonske, in do usodne avstralske prijave sodeloval že na 22 mednarodnih in domačih natečajih; od londonske Kristalne palače do danskega krematorija. Sam ali v navezi s kolegi je zmagal na sedmih od njih, a nobeden od načrtov ni zaživel v realnosti.



Razpis mu je dal veliko misliti. Tedne je proučeval Bennelong Point, na avstralskem veleposlaništvu si je ogledal videoposnetke Sydneyja, iskal je knjige, brošure, proučeval navtične zemljevide, meril razdalje. Presenetila ga je podobnost lokacije s krajem, ki ga je dobro poznal s svoje jadrnice, to je slavni Hamletov grad Kronborg. Ugotovil je, da tako kot na grad pogledaš z različnih strani, tudi Bennelong Point stoji na odprtem. Razmišljal je, da stavba ne sme imeti mrtvega kota, grdih strani, tudi streha bo pomembna. Odgovor je našel v jadranju in krilih galebov. Tako je nastajal zmagovalni projekt, ki je za vedno spremenil arhitekturno podobo Avstralije. Projekt, v katerem bodo t. i. školjke pokrile dvorane in stolpe nad odri. V katerem dvorani stojita druga ob drugi (kar je sicer zgradbo razširilo čez vse dovoljene meje Rjave knjige). Odre bo postavil na južno stran in publika bo prihajala v praznični procesiji. Stopnice do gledališkega lobija bodo imele razgled na pristanišče in bodo potekale ob odru. Sceno bodo na oder pripeljala posebna mehanska dvigala od spodaj.

Utzon je prišel do zaključka, da mora biti arhitektura celotne lokacije združena, vse mora biti načrtovano, nič prepuščeno naključju. Posebno inspiracijo pri oblikovanju je našel na potovanju v Mehiki, ruševine ljudstva Zapotekov na planoti Monte Alban so ga spomnile, da bi bila tudi opera lahko dvignjena na ploščad, od koder bi imel obiskovalec tako nebeški razgled kot z mehiškega kraja, kjer slavijo bogove. Eden izmed mitov pravi, da je Utzonov načrt iz kupa že zavrženih projektov potegnil član komisije, ki je zagrozil, da ne bo podprl nikogar drugega.

Komisija je sicer ob njegovi rešitvi zapisala, da predstavlja zgradbo, ki lahko postane ena od velikih arhitektur sveta. Izbrali so domiseln dizajn, ki bo premaknil meje mogočega, a s tem povzročil tudi velikanske zaplete in večdesetkratno povečanje stroškov. Utzonovo oblikovanje strehe školjke (tak je videz le od daleč; v resnici so to montažne betonske plošče, ki jih podpirajo montažna betonska rebra, lupino pa pokrivajo na Švedskem izdelane keramične ploščice, ki šele iz daljave zažarijo v belini) je bilo na eni strani opevano, na drugi kritizirano. Tehnologija je sicer v zadnjih letih napredovala, postavljena je bil denimo Kongresna dvorana v Berlinu, toda problem so predstavljale njegove proste forme. Nihče ni bil prepričan, ali je kaj takega sploh mogoče postaviti.

Utzon je kot visok in slok moški z videzom filmske zvezde takoj prepričal Avstralce in iz anonimneža postal zvezda. A projekt njegovega življenja je skoraj uničil njegovo kariero, njegov moto – delati na robu mogočega – pa prinesel številne težave. Gradnja je potekala v treh fazah; prvo fazo (ploščad) so gradili od leta 1959 do 1962, druga faza (streha školjka) se je začela leta 1963 in izkazalo se je, da je konstrukcija strehe problem, s katerim so se Utzon in londonska konstrukcija hiša Ove Arup več kot štiri leta ubadali in spreminjali prvotno arhitektovo rešitev. Gradnja je bila končana leta 1967, finance so poletele v nebo.

Še pred zaključkom strehe se je v gradnjo vmešala politika, liberalna vlada Roberta Askina je projekt opere spravila pod ministrstvo za javna dela. Številni pritiski na arhitekta Utzona (tudi kritike, da bi denar od operne loterije lahko porabili drugače) in težave s plačili so privedli do trenutka, ko je od celotnega projekta odstopil in kljub že izdelanim načrtom notranje opreme razočaran zapustil Avstralijo. Uradne izjave so ga sramotile kot nepraktičnega vizionarja, on pa se v Sydney nikoli več ni vrnil.
 
 

Tretja faza obnove je potekala od leta 1967 v kritičnih opazkah o prvotnem načrtu, čeprav so ga ves čas spreminjali. Opero so do leta 1973 dokončali drugi in je stala 102 milijona avstralskih dolarjev, kar je 14-krat več od prvotnega izračuna. Otvoritev je bila na vetrovno sobotno noč 20. oktobra 1973, slavnostni nagovor je imela britanska kraljica Elizabeta II., ki je stavbo primerjala z egipčanskimi piramidami. Aboridžinski igralec je stal na strehi koncertne dvorane in recitiral: Jaz sem Bennelong, moj duh in duh mojega ljudstva še živi! Simfonični orkester je izvedel Beethovnovo Deveto simfonijo.

Utzona ni omenil nihče. Nihče ga tudi ni povabil. Šele leta 1999 so ga v operi prosili, da postane oblikovni svetovalec in nadzornik renovacij. Privolil je, a le od daleč; njegove napotke sta izvajala sin Jan in avstralski arhitekt Richard Johnson. Dve leti pozneje so odprli Utzonovo sobo, prvi notranji prostor, ki je zgrajen po njegovih izvirnih načrtih.

Utzon se nikoli več ni lotil večjega projekta: njegovi sta stavba kuvajtskega parlamenta in cerkev Bagsværd v Københavnu, poučeval je na Havajih, odmaknjeno živel na španski Majorki. Ko je v Londonu prejel zlato kraljevo medaljo za arhitekturo, je pripomnil, da arhitekta nagradijo tako, da mu zaupajo nov projekt. Ko je leta 2003 prejel Pritzkerjevo nagrado, t. i. Nobelovo nagrado v arhitekturi, je Frank Gehry v obrazložitvi zapisal, da je opero gradil daleč pred časom, daleč pred razpoložljivo tehnologijo, vztrajal kljub zlonamerni publiciteti in negativnim kritikam ter ustvaril stavbo, ki je spremenila podobo celotne države. Na arhitektov devetdeseti rojstni dan leta 2008 se je na velikem odru koncertne dvorane zbralo več sto članov osebja, ki so ob spremljavi simfonikov svojemu projektantu zapeli vse najboljše. Iskren in zadnji izraz spoštovanja iz Avstralije je bil to. Jørn Utzon je umrl 29. novembra 2008.
 
vir: Delo Kult, Tanja Jaklič
fotografije:  About.com / Architecture : Sydney Opera
  
 
Vir:
17. september 2010
 
 
Gradnja objektov Lap d.o.o. Gradbeništvo, gradnja na ključ
Ureditev dvorišč Dežman d.o.o. Tlakovanje, asfaltiranje, ...
Gradnja objektov Lap d.o.o. Gradbeništvo, gradnja na ključ
Izdelava popisa del Dežman d.o.o. Strokovno, pregledno, realno ...