Nekaj malega o mostovih na slovenskem skozi čas

  
Že Rimljani so poznali tako viadukte kot akvadukte; eden bolj znanih akvaduktov je tisti iz južne Francije, imenovan Pont du Gard, ki je mesto Nîmes oskrboval z vodo, in je bil zgrajen v 1. stol. AD.

Gre za 50 km dolg kamnit (brez malte in podobnih veziv) akvadukt, ki je povezoval mesti Uzès in Nîmes, in so ga v treh nivojih zgradili rimski inženirji in arhitekti, in je vse do 9. Stol. AD omogočal pretok 200 milijonov litrov vode na dan.

A vrnimo se v Slovenijo in k njenim mostovom
Kot je zapisano v dveh čudovitih monografijah o mostovih1, bi bilo verjetno prve zametke mostov moč najti že v času koliščarjev. Ti so predstavljali bolj prehod s kolišča na kopno in niso bili zares mostovi v današnjem pomenu besede, žal pa, zaradi materiala – les, niso mogli obstati.

Prve objekte za premoščanje ovir – potoki, reke, vrzeli…, potem srečamo pri Rimljanih, ki so za svoje osvajalne, vojaške potrebe začeli graditi ceste in viadukte (mostove) tudi na našem območju. Eden bolj znanih rimskih mostov na našem ozemlju, ki ga seveda ni več, je bil kamniti most v soteski pri Zidanem mostu in je nastal okoli 290 let pred našim štetjem.

Naslednje obdobje graditve mostov je srednji vek, kjer so bili vzgibi za nastanek mostov tudi že malo drugačni, saj so nastanku mostov botrovali še drugi zunanji impulzi. Mostovi so takrat predstavljali ne samo prehodov preko vode in druženja ljudi z enega brega reke z ljudmi z drugega brega, ampak so bili tudi stičišča (nekdanji mostovi so poznali tudi t.i. lože, kjer so se ljudje srečevali in se pomenkovali), tako da so imeli v tistem času večnamensko funkcijo. Poleg obrambne funkcije se je na njih tudi trgovalo, na nekaterih so svoje izdelke in storitve ponujali in prodajali trgovci, obrtniki ter rokodelci.
 
Eden najstarejših ohranjenih mostov na slovenskih tleh je kamniti Kapucinski most v Škofji Loki, ki je svoje ime dobil v 18. stoletju, in sicer po kapucinih, ki so tam, med letoma 1707 do 1710, zgradili kapucinski samostan. Je bil pa zgrajen že v 14. stoletju in sicer na pobudo brižinskega škofa Leopolda. Takrat so mostovi nosili tudi podatek o tem, kdo je bil donator/mecen mostu, prav tako pa so imeli mostovi, za razliko od današnjih mostov, tudi obeležja. Eno od obeležij, ki ga je moč srečati na mostovih, tudi na Kapucinskem mostu, je kip sv. Janeza Nepomuka, češkega svetnika. “Gre za mučenca in zavetnika mostov, ki je bil „ spovednik češke kraljice in stari spisi pravijo, da je bil mučen zato, ker ni hotel povedati kralju, katerih grehov se je spovedala njegova žena. Na zapovedano spovedno molčečnost nakazuje tudi prst na ustnicah. Ubit je bil tako, da je bil vržen v reko in prav zato tako pogosto vidimo njegov kip na mostovih in ob rekah.“

Videti je, da so v preteklosti mostove gradili rimski imperatorji, škofje, premožne plemiške družine, obrtniki, lahko pa v Sloveniji še danes najdemo kakšen Napoleonov most, ki je nastal v času Ilirskih provinc (1809 – 1813). Vsi ti so pustili svojo sled na mostovih, česar za današnje investitorje mostov ni mogoče reči.

Mostogradnja je svoj razmah doživela kasneje še za časa cesarice Marije Terezije (1740 – 1780) in njenega sina Jožefa II. in nato na prelomu 19. v 20. stoletju.

Drugi zelo znamenit most je tudi star kamnit Solkanski most čez Sočo, ki je bil zgrajen, skupaj z bohinjsko železniško progo leta 1906 in je največji kamniti viadukt na svetu.

V Ljubljani naj omenimo še znameniti Zmajski most, ki je bil zgrajen leta 1901 in je prvi železobetonski most v Sloveniji. To je tudi čas, ko je armirani beton zamenjal kamnite in lesene mostne konstrukcije.
  
Dejstvo je, da so mostovi, nekoč bolj kot danes, povezovali kraje in ljudi in so imeli večjo družbeno vlogo kot jo imajo danes. So pa vsekakor premoščali razdalje. Zato, nikar ne upoštevajmo znamenitega stavka francoskega kralja Ludvika XIV., ki je rekel L‘État c‘est moi (Država, to sem jaz!), ker država smo ljudje. In če sami ne bomo naredili nič, med drugim tudi pri sanaciji mostov, ne bo namesto nas tega naredil nihče!