Lokacije vredne obiska: Park Güell, Barcelona

  
Park je bil sprva mišljen kot del nadstandardne soseske, ki jo je zasnoval arhitekt Eusebi Güell, Gaudíjev največji podpornik in oboževalec; odtod tudi ime parka. Celoten projekt ni bil uresničen, čudoviti park pa je mestu ostal. Leta 1984 so ga uvrstili na Unescov seznam svetovne dediščine.
 

Idejo o drugem največjem parku v mestu je Güell verjetno dobil na potovanjih po tujini, npr. v Angliji, kjer so parki služili kot protiutež industrializiranim mestom; na to nakazuje tudi izvirno angleško ime »park« (ne katalonsko »parc« ali špansko »parque«). Güellov namen vsekakor ni bil ustvariti si zasebnega parka, temveč prebivalcem Barcelone ponuditi kraj, ki bi jim nudil občutek varnosti. Na poševnem bregu je bilo predvidenih 60 trikotnih parcel, ki naj bi jih prodali „nadpovprečnim“ ljudem z nekoliko večjimi miselnimi težnjami in prizadevanji. Ta načrt je žalostno propadel. Prodali so samo dve parceli, mesto pa ni pokazalo nikakršnega zanimanja in spodbude.

Čeprav je Güellov načrt propadel, pa tega zagotovo ne moremo trditi za del načrta, za katerega je bil odgovoren Gaudí. Pod njegovim vodstvom je površina vzcvetela, kot bi bila ogromen umetniški spomenik. Kot tudi druga Gaudíjeva dela, je park Güell poln raznolikih in vznemirljivih elementov, ki se med seboj harmonično prepletajo in brez motenj vklapljajo v naravno okolje.

Za gradnjo parka Güell si je Gaudí izbral Muntanya Pelado v severozahodni Barceloni. Zemlja je bila posušena in neplodna in zdelo se je, da je takšno pomanjkanje vode popolnoma neprimerno za posaditev vsega rastlinja, ki ga naj bi imel park. Ampak Gaudí, praktičen kot vedno, je prišel na genialno idejo. Strmo gričevnato pobočje je izkoristil za oblikovanje vijugastega zidu, ki je pripomogel k zadrževanju vode v parku.

Zid je oblikoval tako, da se vključuje v naravno okolje, hkrati pa ga je oplemenitil z močnimi barvami, najbolj izrazito na tistih mestih, ki najhitreje privlačijo oči opazovalca, npr. na glavnem vhodu. Spodnji del zidu je zgrajen iz okrasnega neoklesanega kamenja. Proti vrhu se zid odebeli in zaključi z valovito obrobo, okrašeno z mozaikom. Poleg estetskosti kamenja, ki se na svetlobi blešči, ima ta tehnika še druge prednosti: zaradi keramične obloge je zid vodoodporen in tako vodo zadržuje znotraj parka, hkrati pa park varuje tudi pred nezaželenimi zunanjimi vsiljivci, saj gladka, zaokrožena površina onemogoča, da bi se je oprijeli človeški prsti. Tako kot zid, je celoten park zgrajen na principu sinteze lepega in praktičnega in zato park Güell kaže na Gaudíjev dvojni talent morda bolje, kot katera koli druga stvaritev.
 

Glavni vhod je obokan z dvema paviljonoma, ki na prvi pogled spominjata na hišici iz kakšnega pravljičnega gozda. Zid in streha sta nepravilnih oblik in sprva dajeta vtis, kot da so ju le s težavo sestavile kakšne nespretne roke. A vtis pomanjkanja poenotenosti je zavajujoč, paviljona in zid v resnici formirata izpopolnjeno enoto. Paviljona imata ovalen tloris; njuni steni sta videti, kot da rasteta iz zidu parka. Hišici sta tako kot zid zgrajeni iz okrastega neoklesanega kamenja in okrašeni z barvnimi mozaičnimi kamni. Iz ene izmed hišic štrli 9 m visok stolpič. Spet bi opazovalca zlahka zmedla nasprotja z naravnim ozadjem, a tukaj je Gaudí premišljeno združil barve tako, da se mimoidočemu prikazujejo tako samoumevno, kot modra barva neba in beli oblaki na njem.

Vhod že kaže na glavna načela konstrukcije, ki jih obiskovalec opazuje skozi celoten park: osupljivi efekti, ki privlačijo oko in nepravilne oblike, ki se harmonično zlivajo v celoto. Materiali dajejo vtis bogatosti in sijaja, a vtis je spet napačen, saj je Gaudí uporabil najcenejše surovine. Park je skoraj v celoti zgrajen iz materialov, najdenih skorajda na tleh.

Podrobnosti in podrobno predstavitev parka (pred ogledom le tega) si preberite na Wikipediji (lahko kliknete tukaj).