Pravni vidiki gradnje stanovanjske hiše

Enostavneje je seveda najti podjetje, ki bo za vas uredilo vse - poleg same gradnje in opremljanja bo namreč poskrbelo še za pravno podlago. To je res najenostavnejša rešitev, ki pa ima seveda tudi svojo ceno. Če želimo čim več postoriti sami, pa je potrebno vsaj nekoliko pravnega poduka za začetek.

Kdo sme graditi?

Zakon o graditvi objektov govori o izvajalcu, to je pravni ali fizični osebi, ki ima za svojo dejavnost v sodni register vpisano gradbeništvo ali ima takšno dejavnost priglašeno davčni upravi. Izvajalec pa je lahko tudi sam investitor, torej mi sami. Pogovorno se uporablja izraz "samograditeljstvo", zakon pa takšno gradnjo opredeli kot "gradnjo v lastni režiji". Stanovanjske stavbe za lastne potrebe prebivanja se namreč lahko lotimo tudi sami, s pomočjo družinskih članov in sosedov. Seveda pod določenimi pogoji, ki jih zakon opredeli v 79. členu (največ enonadstropen objekt, skupna uporabna površina ne sme presegati 250 kvadratnih metrov koristne površine, zagotovljen mora biti gradbeni nadzor ...)

Potrebno je gradbeno dovoljenje

Gradnja predstavlja velik poseg v okolje in prostor, zato mora biti ustrezno regulirana. Tako se gradnje novega objekta, njegove rekonstrukcije, nadomestne gradnje ali odstranitve obstoječega objekta lahko lotimo na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja (to pomeni, da ni več možno izpodbijanje v upravnem sporu ali drugem sodnem postopku), na lastno odgovornost pa tudi na podlagi dokončne odločbe (to pomeni, da pritožba kot redno pravno sredstvo ni več mogoča).

Najprej je potrebno pridobiti lokacijsko informacijo za gradnjo, nato sledi izdelava projektne dokumentacije. Potem se vloži vloga za gradbeno dovoljenje pri upravni enoti na območju, kjer se nahaja nepremičnina. V vlogi so poleg splošnih podatkov, kot sta ime in priimek ter naslov investitorja, potrebna še navedba katastrske občine in parcelne številke ter vrsto objekta glede na njegov namen. Vlogo je potrebno dopolniti tudi s prilogami, med glavnimi sta to dva izvoda projektne dokumentacije in dokazilo o pravici graditi, če to še ni razvidno iz zemljiške knjige.

Včasih zadošča že lokacijska informacija

Zakon o graditvi objektov v 3. odstavku 3. člena nadalje določa, da za enostavne objekte ni potrebno gradbeno dovoljenje, če pridobimo lokacijsko informacijo, iz katere izhaja, da je gradnja ustrezna z izvedbenim prostorskim aktom in so zanjo izpolnjene zahteve pravilnika ministrstva za okolje in prostor o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči. Takšni objekti so garaže, lope, ograje in podobni objekti, ki morajo izpolnjevat pogoje pravilnika glede velikosti, načina gradnje in odmika od meje sosednjih zemljišč.

Kakšen je njen namen?

Poenostavljeno rečeno nam lokacijska informacija pove to, kar bi razbrali tudi v določilih prostorskih aktov. Graditelju olajša seznanitev in s tem omogoči skladnost posega v prostor s prostorskimi akti. Tako se z lokacijsko informacijo seznanimo z vsemi prostorskimi pogoji, ki veljajo na področju naše parcele. Lokacijsko informacijo pa se ne izda le za potrebe gradnje, temveč tudi v primeru prometa z nepremičninami (preverimo možnost želene gradnje oziroma zazidljivosti na bodoči parceli) in za določitev gradbene parcele k obstoječim objektom. Kot vidimo pa je lokacijska informacija iz prvotnega namena postala tudi nekakšno "mini" gradbeno dovoljenje za nezahtevne objekte.