Napake pri načrtovanju objektov

Bolj nevarne so napake, katerih posledice niso le napačne dimenzije gradbenih elementov, temveč tudi napačne ocene dejanskega stanja. To pa se lahko zgodi pogosteje.

Nosilnost in stabilnost
Pogosto se sprašujemo o vzroku za razpoke na stenah in zidovih, ki nastanejo po nekaj letih, potem ko smo se že vselili v hišo. Na opečnih fasadnih oblogah se pojavijo bele lise, za katere prav tako ne poznamo vzroka. Žlebovi se začno upogibati, v tlaku garaže pa se poznajo sledovi koles avtomobila. Vse to nas moti, saj smo pričakovali, da bo vse, kar smo zgradili, stabilno in nosilno, kakor to zahtevajo predpisi.
Strokovnjak iz mnogih podatkov lahko ugotovi, katere in kolikšne sile delujejo na lesen strop, koliko jeklenih nosilcev bomo potrebovali za določeno obtežbo itd. Vendar še tako podroben in pravilen račun ne zagotavlja, da kasneje, med uporabo zgradbe, ne bo prišlo do problemov ali poškodb. Pri načrtovanju nosilnih gradbenih konstrukcij moramo upoštevati vplive temperature, vlage, lastne teže materialov, koristne obtežbe, vetra itd. Poznati moramo naravne zakone, ki so s tem v zvezi.
Izkušen načrtovalec mora npr. vedeti, da se bo lesen tram, ki ga vgradimo in ki je še vlažen, sčasoma osušil. Zaradi tega lahko nastanejo v konstrukciji poškodbe, ki jih bo treba odpraviti.

Statika proti naravnim silam
Temperaturne spremembe povzročajo veliko problemov, manj sicer v notranjosti stavb, zato pa precej več na fasadah in strehah. Obrobe iz cinkove ali bakrene pločevine se pri visokih dnevnih temperaturah močno raztezajo. če pločevina nima prostora, da bi se raztezala, se začnejo obrobe zvijati in tako lahko nastanejo hujše poškodbe.
Največje poškodbe nastanejo na objektih, kateri temelji so napačno dimenzionirani in konstruirani. Za pravilno načrtovanje temeljev namreč ni dovolj, da poznamo njihovo celotno obtežbo, ampak moramo podrobno poznati tudi lastnosti zemlje, na katero bomo postavili temelje. Na peščenih tleh se bo zgradba hitreje "umirila" kot na glinastih tleh. Pri slednjih se stavba lahko delno pogrezne in zato nastanejo v zidovih večje ali manjše razpoke. Vse to in še marsikaj drugega mora načrtovalec upoštevati pri določanju temeljev.

Neenakomerna posedanja temeljev povzročajo razpoke
Masa enodružinske (opečno zidane) hiše je približno ocenjena na 100 ton, ki pa ni enakomerno porazdeljena po vsej ploskvi temeljev. Nosilni zidovi, na katerih leže masivni stropi, bolj obnremenjujejo temelje kot predelni zidovi. če projektant tega ne upošteva, bodo pritiski na tla pod temeljirazlični in posledica tega so neenakomerna posedanja posameznih delov zgradbe. Že milimetrske razlike v posedkih temeljev pa so lahko vzrok za kar precejšnje razpoke v zidovih. Opečni zidovi niso elastični v tolikšni meri, da v stikih med posameznimi opekami ne bi nastale razpoke.
Razpokane zidove najpogosteje opazimo na starih zgradbah, pa tudi na novejših stavbah niso ravno redkost. V večini primerov res ne ogrožajo stavbe, jih pa ne moremo popraviti, ker je v stikih zdrobljeno vezivo in se razpoke že pri najmanjših tresljajih lahko zvečajo.

Bodimo previdni, če se razpoke zvečajo
Nevarne so razpoke, ki se sčasoma zvečajo. Tedaj je prav gotovo nekaj narobe s temelji ali nosilno konstrukcijo. Tudi nivo talne vode ni zanemarljiv, ker se alhko zaradi raznih vzrokov spreminja. Razpoke se lahko zvečajo tudi zaradi gostejšega tovornega prometa na bližnjih cestah. Pravi vzrok pa bo lahko določil le strokovnjak.