Živa meja kot ograja

Zanjo v nobenem primeru ne potrebujemo gradbenega dovoljenja, kar pa ne pomeni, da jo lahko zasadimo kjer koli, pojasnjujejo na ministrstvu za okolje in prostor: »Sajene žive meje oziroma vrste strnjeno nasajenega grmičevja ali nizkega drevja ni mogoče šteti za objekt oziroma za ograjo, čeprav je namenjena omejevanju dostopa tretjih oseb na gradbeno parcelo, dvorišče ali na vrt zaradi zagotavljanja zasebnosti.«

Objekt je namreč s tlemi povezana stavba ali gradbeni inženirski objekt, narejen iz gradbenih in naravnih materialov, ki je po velikosti vedno enak in nepremičen, živa meja pa je sajena. In ker raste, se povečuje v višino in širino, zato jo je treba obrezovati. Zanjo torej ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, se je pa treba pred zasaditvijo prepričati, ali njeno zasaditev omogočajo občinski izvedbeni prostorski akti. To lahko preverimo tudi s pomočjo lokacijske informacije. »V občinskih izvedbenih prostorskih aktih je določeno, kakšna je lahko živa meja, kako visoka visoka je lahko, kje jo lahko zasadimo in podobno,« pravijo na ministrstvu. Morebitna omejitev glede višine lahko izhaja tudi iz področnih predpisov, kadar gre za živo mejo na območju varovalnega pasu objekta gospodarske javne infrastrukture (na primer daljnovoda, plinovoda, ceste) ali na zavarovanih območjih (varovanje naravne ali kulturne dediščine).

Zakon o graditvi objektov ne ureja sajenja rastlin in pogojev za njihovo uporabo, pač pa vsak lastnik nepremičnine na podlagi stvarnopravnega zakonika uživa (civilno) posestno varstvo pred motenjem svoje posesti. Kdor torej namerava na svoji parceli zasaditi živo mejo, naj najprej stopi do soseda in se z njim dogovori o zasaditvi in vzdrževanju žive meje, četudi je že pridobil lokacijsko informacijo, iz katere izhaja, da je na njegovi parceli mogoče posaditi živo mejo oziroma je z izvedbenim občinskim aktom določeno, da je to treba narediti na meji med parcelama. Po stvarnopravnem zakoniku namreč lahko lastnik zemljišča uporablja ograjo in druge stvari, ki so namenjene označitvi meje (torej tudi živo mejo), do polovice širine s svoje strani. Hkrati pa isti zakon določa, da se domneva, da so mejne ograje in žive meje, ki rastejo na meji, skupna lastnina lastnikov sosednjih zemljišč.