Zaščita lesa - želi si nežnosti

Karel Nastran deluje v Podlubniku pri Škofji Loki, ukvarja se predvsem z restavriranjem starega pohištva. Poudarja, da je to delo z občutkom in da pri njem uporablja le tiste naravne materiale, s katerimi so pohištvo izdelovali nekoč. čZa lepljenje le kožni in kostni klej,č poudarja. čZa površinsko obdelavo, končne premaze in obdelavo pa laneno olje, firnež, terpentin, šelak, čebelji vosek ter druge voske in naravne smole.č

Kadar razmišljamo o obnovi postaranega lesa (zlasti pohištva, okvirjev slik in zrcal, kakega lesenega kipca), imamo takoj pred očmi podobo luknjičastega materiala. Za uničevanje zajedavcev, zlasti seveda črvov, restavratorji priporočajo insekticida belocid in fentin, ki ju ponavadi vbrizgavamo v luknjice z injekcijsko iglo. Zelo zamudno in natančno delo, saj moramo pobiti vse sovražnike lesa do zadnjega. Se tega lahko lotimo tudi kot laikič

Nastran: čLaiki se lahko lotevajo manjših popravil, kot so čiščenje pohištva, saniranje manjših posledic, ki so jih povzročili črvi č najbolje s fentinom, ki je na prodaj v primerni embalaži. Z nanašanjem ustreznega čebeljega voska in natančnim poliranjem lahko osvežite tudi površine. Vsa druga, zahtevnejša opravila pa je bolje zaupati strokovnjaku, saj lahko z nepravilnim popravilom dragocen kos starega pohištva celo uničite ali mu odvzamete vrednost.č

Enake so izkušnje znanega restavratorja iz Žej, Danila Bertonclja. čVsak kos pohištva, ki je star vsaj 70 ali 80 let, naj pred popravilom oceni strokovnjak. Odločil se bo, ali ni morda dovolj konserviranje č torej strokovno ohranjevanje predmeta v stanju, v kakršnem je, in le s posegi, ki bodo preprečili nadaljnje propadanje č ali pa je potrebno restavriranje, temeljita obnova predmeta. Gre namreč za dva različna postopka. Sami boste naredili več škode kot koristi, če se boste lotili kaj več kot voskanja in poliranja neprizadetih površin, torej vzdrževanja.č

Še enkrat črvi
če ponovimo za Danilom Bertoncljem, je zatiranje črvov najbolj učinkovito z zaplinjanjem. Ker je za to potrebna komora in ker je plin zelo strupen, lahko tak postopek opravi le strokovnjak restavrator. Predmet ostane v komori čez noč. Drugi postopek je zastrupljanje z insekticidi, kot je fentin, pri čemer je treba z injekcijsko iglo prav v vsako luknjico vbrizgniti snov tudi po dvakrat ali večkrat. če gre za močno preluknjan les, ga je bolje v celoti premazati z insekticidom, denimo predalnik z notranje strani. Predmet nato nepredušno zavijemo v folijo in ga postavimo na prosto, ker snov močno smrdi. Zavitega pustimo dva dni, nato ga odvijemo in zračimo teden ali celo dva.

Največji sovražnik črvov je vseeno suh zrak, poudarja Bertoncelj. čLesni škodljivci ga ne prenesejo in bodo med kurilno sezono sami zapustili pohištvo, če imate centralno ogrevanje. Toda suh zrak je dvorezni meč,č poudarja. čHkrati močno suši les. Pohištvo najbolj trpi, če ga prenašate iz vlažnega v suho okolje. In nikoli ne sme stati zraven grelnih teles.č Tako kot se suši naša koža, v okolju s centralnim ogrevanjem trpi les. Nujno bi morali uporabljati vlažilnike zraka, saj se pohištvo zaradi presuhega okolja lahko trajno poškoduje. čElektrični vlažilnik z desetimi litri vode je nujen v vsakem prostoru, kjer imate vrednejše pohištvo. Dobrodošli so tudi vlažilci na radiatorjih č vendar ne tisti pokončni, ki jih obesite med rebra radiatorja. Ker so ozki, voda le počasi izhlapeva. Najboljše so široke posode, ki jih postavite na radiator.č

Zanimivo opozorilo: stare meščanske zgradbe, ki so še klasično zidane, z zidaki in lesom, se ob ogrevanju s centralno kurjavo močno presušijo, saj vlago med kurilno sezono zelo vpijajo tudi same. Manj težav je pri novejših, betonskih, ki same niso tako čžejneč. Prav tako ni težav pri klasični kurjavi, ogrevanju s pečmi, ki pa si je zdaj skoraj nihče več ne želi.

Voskanje
Kaj je šelak, ki ga restavratorji tako pogosto omenjajoč Je posebna smola vzhodnoindijskega iglavca, s katero se prehranjujejo insekti, njihovi presnovki pa se odlagajo po lubju. Te iztrebke postrgajo in ustrezno obdelajo tako, da izločijo smolo in jo posušijo. Nastanejo luske, ki so topne v alkoholu. Raztopino šelaka si restavratorji pripravljajo sami. Imenuje se tudi francoska politura za visoki lesk, saj so snov v 18. stoletju v Evropo pripeljali Francozi in jo začeli uporabljati pri izdelavi pohištva, na vzhodu pa so jo poznali že pred dva tisoč leti. čNa pripravljeno površino jo nanašamo s tamponom in jo nato po posebnem postopku vtiramo. Uporabljamo jo v glavnem za plemenite vrste lesa z drobno strukturo por, od naših sta to češnja in oreh, manj pa sta za ta postopek primerna hrast in jesen, še manj smreka, ki je mehka. Le s šelakom dosežemo visoki lesk pohištva, ki ga sodobni umetni poliurentanski laki nikoli ne dajo,č pojasnjuje Betoncelj.

Voskamo mehke vrste lesa. Restavratorji uporabljajo že pripravljene mešanice voskov in topil ali pa primerno mešanico pripravijo sami iz čebeljega voska in terpentina, tako da s strgalom nastrgajo vosek v terpentin, v katerem se stopi. Mešanico nato nanašajo na očiščeno pohištvo s krpami ali čopiči, po nekaj urah pa se začne občutljivo drgnjenje z jekleno volno in nato poliranje s krpo.
Kar zadeva lepila, pravi tudi Danilo Betoncelj, da so pravilna izbira za restavriranje lesa živalska, klejna: dobimo vse od kožnih do zajčjih, ki veljajo za najbolj trpežna. čLepilo kuhamo v vodni kopeli č torej posodo z lepilom postavimo v posodo z vodo, ki ne sme vreti, ampak mora imeti med 90 in 95 stopinj Celzija č dokler ne postane tekoče. Nanašamo še vroče. Ker hitro želira, se strjuje, ga s posebnimi postopki v delavnici spet segrejemo na samem lesu. Hladen uporabljamo samo ribji klej, ki pa je zelo drag in le za posebne primere restavriranja. Zlasti pri dražjih kosih pohištva zelo pazimo pri izbiri lepil, ker jih napačna snov lahko poškoduje.č

avtorica: Bogi Pretnar
objavljeno v Delo in Dom, 14.03.2007