Tlakovanje dvorišča

 
Vse vrste tlakovcev je treba polagati na pravilno pripravljeno in dobro utrjeno peščeno podlago. To še zlasti velja, če bo površina povozna, saj je nosilnost tlakovane površine odvisna od njene podlage oziroma od tako imenovanega spodnjega ustroja. Na povoznih površinah so namreč obremenitve večje, zaradi neustrezno pripravljene podlage pa se bo teren začel posedati, kar lahko povzroči tudi poškodbe na tlakovcih. Priprava podlage in polaganje tlakovcev sta opravilo, ki ga je najbolje prepustiti strokovnjaku.

Da bi zagotovili ustrezno nosilnost podlage, je treba najprej izkopati in odstraniti zemljo, za tlakovce in robnike večinoma zadostuje izkop do globine 40 centimetrov. Naslednji korak je izdelava tako imenovane posteljice, v katero se vgradijo vse potrebne napeljave. Predvideti je treba tudi odmike od hiše, če na njej še ni izdelana fasada, vgraditi prazne zaščitne cevi za različne napeljave, drugače bo treba pozneje razkopavati že urejeno okolico hiše, česar pa si nihče ne želi.

Posteljica mora biti izdelana iz materiala, ki se ob valjanju učvrsti, njena debelina je odvisna od nosilnosti terena. Običajna debelina je od 25 do 45 centimetrov, njena končna višina pa mora biti deset centimetrov nižja od želene končne višine tlaka. Prvi sloj posteljice se izdela iz peska granulacije 16 do 32 milimetrov, drugi iz peska granulacije do 16 milimetrov, vsak sloj pa je treba dobro steptati in izravnati.


Polagamo jih v montažno-drenažni sloj
Na tako pripravljeno posteljico pride drenažna folija, nanjo pa tri do štiricentimetrski montažno-drenažni sloj peska granulacije od 4 do 8 milimetrov, ki ga je treba enakomerno razvleči po posteljici, pri čemer so v pomoč višinske letve. Prek njih z drugo letvijo porežemo odvečni pesek. Pesek lahko za boljšo gostoto tudi nekoliko navlažite z vodo, upoštevati pa je treba, da si vedno pripravite le površino, ki jo nameravate tlakovati tisti dan.

Polaganje se vedno začne na najnižji točki (z vsaj odstotnim naklonom). Pozor: pri proizvodnji betonskih izdelkov lahko nastanejo manjša dimenzijska odstopanja in manjše razlike v strukturi materiala na njegovi površini. Da bi dosegli barvno in strukturno enakomerno površino, je priporočljivo vse betonske izdelke, še zlasti tlakovce, jemati z različnih palet hkrati.

Tlakovci ne smejo biti položeni tesno drug ob drugem, ohraniti je treba fugo, ki ob obremenitvah prepreči prenašanje bočnih sil na tlakovce. Zaradi enakih razlogov jih ni priporočljivo zabetonirati ob robnikih ali zidovih. Ko so položeni, po njih potresemo mivko in jo z metlo pometemo v fuge. Detajle in višino izravnamo z vibrirno ploščo, oblečeno v gumo, ki preprečuje poškodbe na površini. Tlakovci morajo biti pred potresanjem mivke suhi, tudi vibriranje pride v poštev le, kadar je tlakovana površina suha. V nasprotnem primeru bi se lahko tlak preveč posedel.

Po želji lahko sledi še nadaljevanje
Tako pripravljeno tlakovano površino je najbolje pustiti približno tri tedne, da se mivka dobro usede. Nato s sesalnikom s površine odstranimo odvečno mivko. Sledi fugiranje s fugirno zmesjo, ki je vodoprepustna in fleksibilna; če fuge iz katerega koli razloga pozneje počijo, se ob prvem dežju zaradi vsebnosti posebnega veziva spet zlepi skupaj. Proces je namreč podoben kot pri zgoraj opisanem fugiranju z mivko. Ko so fuge dodobra zapolnjene z zmesjo, površino dobro očistimo z metlo ali pihalom, da odstranimo odvečni fugirni material. Nato s fino vodno meglo namočimo celotno tlakovano površino in počakamo približno petnajst minut, da naravno vezivo v fugirni masi začne kemično reakcijo z vodo. Nato z večjo količino vode namočimo celotno tlakovano površino, ki je po šestih urah že lahko izpostavljena dežju.

vir:  deloindom.si