Sanacija temeljev s podbetoniranjem

   
Posedanje temeljev je največkrat posledica slabo izvedene in slabo izračunane statične stabilnosti, pravi vzrok pa lahko ugotovi le geomehanik. Razpoke na enem mestu so namreč lahko posledica napetostnega stanja, ki ga povzroča premikanje terena na drugem koncu hiše – podporna dela v temeljnih tleh na mestih, kjer so poškodbe najbolj očitne, niso vedno smiselna, kajti tla se lahko pogrezajo drugje. Zato je pomembno, da hišo in tla pod njo pred posegom pregleda geomehanik, saj vsi načini sanacije niso primerni za vsak objekt.
 
Temelje hiše, ki se poseda, lahko učvrstimo na več načinov. Najbolj klasična metoda je podbetoniranje, pri katerem na kratkih odsekih temelje odkopljejo in podkopljejo ter praznine zalijejo z betonom. Preden se ga lotimo, je treba vedeti, da bomo za odkop temeljev ob zidu potrebovali vsaj dva metra prostora. Kot sanacijski material je treba uporabiti čiste cemente oziroma cemente z dodatki za ekspanzijo, ki zapolnijo prazne prostore in ne dovoljujejo krčenja materiala. Stike med novim in starim temeljem je treba še injektirati, da se do zadnjega kotička zapolnijo vsi prazni prostori. Novi temelj je treba tudi primerno povezati s starim, pri čemer v stare običajno izvrtajo luknje, ki jih je treba razprašiti, vanje pa nato z epoksidnimi lepili vgradijo povezovalna sidra. Pred betoniranjem novega temelja je treba površino starega dobro očistiti (ročno in s pranjem s curkom pod visokim tlakom). Na stare temelje nato nanesejo cementni obri­zg z dodatkom akrila in vgradijo vzdolžno in stremensko armaturo, temelje pa dobetonirajo po namestitvi enostranskega opaža. Na koncu je treba še zatesniti razpoke v obodnih nosilnih zidovih, najbolje šele, ko se prenovljen nosilni sistem stabilizira, kar lahko v nekaterih primerih traja tudi nekaj mesecev. V tem času lahko spremljamo delovanje razpok, in sicer tako, da na njih vgradimo tako imenovane kontrolne plombe, ki pokažejo morebitno odpiranje oziroma zapiranje razpok.