Razpoke v zidovih in tleh so znak, da je treba ukrepati

  
Razpoke se lahko pojavijo tudi zaradi poznejših posegov v konstrukcijo hišo, če jih nismo pravilno načrtovali.
 
Podatki o tem, kje so nosilna tla, kje so mehkejši nanosi zemljine, ali kje plazi in podobno, so zelo pomembni za izbiro ustrez­nega temeljenja. Hiša, katere del stoji na trdnih tleh, na primer na skali, drugi pa na mehkejših tleh, ne more imeti povsod enakih temeljev. Če so enaki, se bo del na mehkejšem terenu čez čas posedel, na zidovih pa se bodo pojavile razpoke (za to težavo so značilne diagonalne razpoke v stenah na zunanji in notranji strani). Upoštevati je treba tudi, da se geotehnični parametri zemlj­ine poslabšajo pozneje, ko je objekt že zgrajen – zemljina se odziva na podnebne spremembe, posege v naravo, obilno deževje ali ekstremno sušo, zato se lahko temelji začnejo posedati šele po nekaj desetletjih, na hiši pa se pojavijo razpoke. Vse to je treba upoštevati pri izbiri ustreznega načina temeljenja.
 
Kako poskrbeti, da bodo temelji, na katerih bomo gradili, dovolj nosilni in obstojni? 
Vrsta in izvedba temeljev sta odvisni od sestave tal, velikosti in višine hiše, naklona terena in tudi od tega, ali v neposredni bližini že stoji kakšen objekt. Temelji morajo med drugim preprečiti večje neenakomerno posedanje posameznih delov hiše, zagotoviti, da posedanje in pomiki hiše ostanejo v dovoljenih mejah, in preprečiti poškodbe na sosednjih objektih. Najpogostejša napaka graditeljev so preplitvi in prešibki oziroma poddimenzionirani temelji, popravljanje poškodb zaradi nepravilno izvedenega temeljenja pa je zahtevno in drago.
 
Temelji bi morali, odvisno od teže objekta, segati od 80 do 90 centimetrov globoko, njihova nosilnost pa je odvisna od njihove širine. Širši ko so, manjša je obremenitev tal, kar je še zlasti pomembno pri manj nosilnih tleh. Na takšnih tleh ne pride v poštev plitvo temeljenje, ki je sicer preprostejše, hitrejše in cenejše, izberemo pa ga glede na element, prek katerega se teža objekta prenaša na temelj (točkovni in pasovni temelji, temeljni nosilci, temeljna plošča in poglobljeno temeljenje). Pri gradnji hiš se sicer najpogosteje uporabljajo pasovni temelji, ki potekajo pod zunanjimi stenami ter notranjimi nosilnimi in predelnimi stenami. Če gradimo na terenu s slabo nosilnostjo, je nujna armiranobetonska temeljna plošča (njeno debelino in vrsto armature določi gradbeni inženir statik na podlagi nosilnosti in sestave tal). Če so vrhnje plasti terena premalo nosilne, je potrebno globoko temeljenje s piloti, pri katerem težo objekta prenesemo na globlje ležečo nosilno plast, najmanj pet metrov globoko.
 
Kako preprečiti spiranje zemljine pod hišo, kar je pogosto vzrok za posedanje? 
Za posedanje in razpoke na marsikaterem objektu so pogosto krive meteorne vode oziroma dejstvo, da imajo ob vsakem obilnejšem deževju prosto pot do objekta, ker je okrog njega neustrezna drenaža ali je sploh ni. Pomanjkljivost je treba odpraviti, prav tako morebitne poškodbe na kanalizaciji in vodovodu, v nasprotnem primeru noben način sanacije posedanja ne bo imel dolgoročnega učinka in se bodo težave ponavljale.
 
Kako sanirati razpoke v zidovih in tleh, ki nastanejo zaradi posedanja objekta? 
Sanacija zidnih in talnih razpok z mavcem in prekrivnimi barvami ima kratkotrajen učinek, saj je ukrep zgolj površinski. Za trajno sanacijo razpok, ki nastanejo zaradi posedanja objektov, je treba najprej odpraviti vzrok za njihov nastanek, torej sanirati temelje ali temeljna tla, šele potem pridejo na vrsto same razpoke. Najbolj učinkovito jih bomo sanirali s posebnimi cementnimi lepilnimi masami, ki jih v razpoke, na primer v polnih opečnih zidovih, injektiramo pod pritiskom. Razpoke v kamnitih zidovih saniramo tako, da injektiramo celotno razpokano območje. Z vnosom cementne mase dosežemo polno monolitnost zidu, kar je zelo pomembno ob morebitnem potresu. Za zatesnitev večjih razpok, širokih centimeter ali več, so primerne tudi ekspanzijske cementne mase, ki se v razpoke vnašajo ročno, z zidarskim orodjem. Vsekakor to ni delo, ki bi ga opravili v lastni režiji, ampak ga je treba prepustiti strokovnjakom.
 
Ali vsaka razpoka pomeni nevarnost? 
Majhne, do milimeter široke razpoke na površini zidu običajno pomenijo, da je poškodovan oziroma razpokan samo omet. Te niso razlog za skrb, ne škodijo konstrukciji in jih lahko odpravimo s kakovostnejšim ometom ali opleskom. Ali je razpoka globlja, najlaže ugotovimo tako, da na manj vidnem mestu odstranimo omet do opeke. Statično varnost objekta lahko ogrožajo debelejše, širše razpoke na notranjih in zunanjih zidovih ter na armiranobetonskih etažnih ploščah in konstrukcijah. Na splošno velja, da lahko resne težave pomenijo razpoke, široke že od 0,3 do 0,5 milimetra, ki segajo v prerez zidu.