Prenove električnih instalacij ne izvajamo brez dobrega načrta

   
To je še zlasti pomembno, če bo treba zaradi drugačne razporeditve kuhinjskih elementov in gospodinjskih aparatov prestavljati vodovodne cevi in namestiti dodatne priključke. 
  
Kdaj se odločiti za prenovo električne napeljave? Najbolj preprost odgovor je: ko ni več varna. To pa je takrat, ko so električni vodniki, po katerih poteka, dotrajani. Če na prvi pogled ni videti poškodb zaradi dotrajanosti, nam bodo pravi odgovor dale meritve, ki jih bo opravil elektroinštalater. Te so sicer potrebne pred vsakim priklopom na javno distribucijsko omrežje.
 
Prenove električne napeljave se je najbolj smiselno lotiti ob prenovi stanovanja. Dvajset let stari kabli in vodniki praviloma ne bi smeli biti dotrajani, a če bo v stanovanju že vse razkopano, jih morda ne bo odveč zamenjati. Že zato, ker se nove prenove verjetno ne bomo lotili naslednjih petnajst ali dvajset let. Prenova električne napeljave pa je nujna, če nameravamo spreminjati razpored vtičnic in stikal ali pa nanjo priključiti nove porabnike in torej potrebujemo več priključkov ali pa samo drugčne. Indukcijske kuhalne plošče, na primer, ne moremo priključiti na isti priključek kot navadni štedilnik z električno pečico.
 
Vsi priključki morajo biti ustrezno varovani oziroma ozemljeni, pri čemer je treba upoštevati priključno moč in sočasnost priključenih naprav. Vsakršna improvizacija se nam lahko hitro maščuje – če bomo na posamezen odsek priključili preveč porabnikov, se bodo vtičnice in kabli pregrevali, zaradi kratkega stika pa je zagorelo že v marsikaterem domu.  Naj opozorimo, da delo z elektriko nikakor ni primerno za domače mojstre, saj lahko že najmanjša napaka povzroči hude posledice. Celotna napeljava mora biti ustrezno dimenzionirana, kar med drugim vključuje kable ustreznih presekov in primeren razpored varovalk.

 
Nikoli na pamet
Osnova vsake prenove električnih inštalacij je dober načrt, na katerem morajo biti označene vse varovalke pa tudi tipi ozemljitvenega sistema. Naredi ga projektant ali inštalater, ki pa ga dosledno izvaja. Tako se izognemo marsikateremu zapletu ob morebitni poznejši okvari oziroma napakah na napeljavi. Če smo kupili starejšo hišo, zelo verjetno nimamo načrta električne napeljave in lahko o tem, kje v stenah se skrivajo kabli, samo ugibamo, še zlasti če so bili posamezni vodi napeljani »po domače«. V tem primeru si elektroinštalater pomaga s posebnimi senzorji, ki zaznajo potek kablov pod ometom. V kakšnem stanju je električna napeljava, je mogoče preveriti tudi s termografijo, ki se ponavadi uporablja za iskanje toplotnih mostov na objektu. Termovizijska kamera namreč odkrije tista mesta na napeljavi, ki se pregrevajo in na katerih lahko zato pričakujemo težave, kot so kratki stiki.
 
Najbolj problematični so spoji na stari električni napeljavi, kot so razdelilne doze, stikala ali vtičnice, ki so pogosto vzrok za kratek stik, sploh če je bila napeljava že večkrat predelana. Dobrega načrta pa ni mogoče narediti, če uporabnik ne ve, kaj bi sploh rad in kaj potrebuje. Vedeti mora, koliko stikal in vtičnic potrebuje, kjer naj bodo nameščeni, odločiti se mora tudi o sistemu vgradnje. V zadnjem času je najbolj razširjen tako imenovani modularni sistem. Med njegovimi prednostmi je treba omeniti več prostora v dozah, poljubno sestavljanje posameznih elementov in podobno.
 
Sodobni elementi, ki sestavljajo električno napeljavo, so praviloma bolj zanesljivi. Tako imenovana fit stikala v električnih omaricah preprečujejo, da bi ob okvari po nesreči prišli v stik s previsoko napetostjo. Namesto klasičnih varovalk se zdaj vgrajujejo avtomatske oziroma tako imenovani inštalacijski odklopniki, ki jih lahko uporabimo večkrat. Klasične varovalke smo namreč morali ob kratkem stiku ali preobremenitvi zamenjati.