Obnova fasade na starejših objektih

  
K obodnemu plašču stavbe, ki ga tudi najbolj izrazito zaznavamo v prostoru in simbolno predstavlja vidno podobo kulturnega spomenika ali dediščine, sodijo fasade, streha in stavbno pohištvo na fasadah. Zato je ustrezen izbor materialov in tehnik pri obnovi teh elementov stavbe
odločilen za uspešnost celotne prenove. Naj bo objekt po prenovi še tako funkcionalen, bo svojo vrednost in kulturni značaj izgubil, če bomo uporabili napačno kritino, izbrali napačno strukturo ali barvo fasadnih ometov, oblikovali neprimeren balkon ali pa bomo zgrešili obliko, členitev ali material oken in vrat.

Pri oblikovanju fasad na območju Karavank so nekdaj mojstri največkrat uporabili les, kamen in omet.

Les kot osnovno gradivo tega območja je bil seveda pogosto uporabljen tudi na fasadah, bodisi v obliki brun, ki so hkrati konstrukcijski element, bodisi kot deskasta obloga. Pri brunasti konstrukciji je menjava elementov težavnejša in raje uporabljamo utrjevanje. Na drugi strani pa so deske zaradi manjše debeline in večje izpostavljenosti bolj poškodovane, zato jih pogosto menjamo z novimi. Pri tem seveda pazimo, da je material ustrezno sušen, deske primernih širin in imajo enake detajle zaključkov kot originalne. Pred montažo jih še pokrtačimo in premažemo z naravnimi olji za les, da jim povečamo trajnost in dobijo svilnat lesk. Nikakor pa lesa ne mažemo z lazurnimi premazi, ki zapro pore in povzročajo notranje trohnjenje lesa. Les se bo najbolje zaščitil sam, sonce in dež mu bosta postopoma dala srebrno sivkast lesk. Medtem ko izvedba toplotne izolacije pri brunastih konstrukcijah ni možna, pa so deskaste konstrukcije zelo primerne za toplotno izoliranje na notranji strani. Pri tem uporabimo folijo za rezervno kritino na stiku z lesom, mineralno volno kot izolator in parno zaporo na notranji strani izolacije.
 
Kamnite fasade so pogoste predvsem pri gospodarskih poslopjih, največkrat v kombinaciji z lesenimi elementi. Redkeje se pojavljajo na stanovanjskih ali drugih, predvsem javnih stavbah, zlasti iz konca 19. stoletja in prve polovice 20. stoletja. Obnavljamo jih s prezidavami na huje poškodovanih mestih, pri tem pa smo pozorni na izbor, velikost in obdelavo kamna, ki naj ne odstopa od originalnega. Predvsem pa je pomembno, da odstranimo vse razpadlo vezivo in ga nadomestimo z novim na apneni osnovi. Izvedba toplotne izolacije pri kamnitih fasadah na
zunanji strani ni možna.
 
Ometane fasade so najpogostejše na bivalnih in sakralnih objektih, saj je bil omet že v preteklosti najučinkovitejša zaščita stavbe, hkrati pa je njegovo odpadanje tudi prvi znanilec slabega vzdrževanja objekta. Čeprav bi nekateri investitorji radi pohiteli, pride obnova fasade na vrsto proti koncu obnove stavbe. Čeprav je ohranjanje izvorne substance eden od osnovnih postulatov konservatorstva, je pri obnovi fasad treba ohraniti pravo mero. Če je poškodovanih več kot 50 odstotkov površine, se odločimo za odstranitev celote, ki jo nadomestimo z novimi ometi.
 
Največkrat izberemo industrijsko pripravljene mešanice apnenih malt, t. i. restavratorske omete, ki jih za stare stavbe ponujajo nekateri proizvajalci in so tudi laboratorijsko preizkušene ter imajo ustrezna potrdila. Mojstrov, ki so znali pripraviti malto iz uležanega, staranega apna, skoraj ni več. S hitro priučenimi „mojstri“ z vseh koncev sveta pa je bilo preveč slabih izkušenj, da bi kazalo končno podobo spomenika zaupati njihovim zmesem. Že s tem, da jih naučimo ometavanja „po zidu“ brez pretiranega ravnanja in doseganja primerne strukture ometa, je veliko dela.
 
Glede toplotnega izoliranja ometanih zidov je potrebna presoja od primera do primera. Fasade, ki imajo veliko stavbnih členov, je skoraj nemogoče toplotno izolirati, razen z nekaj centimetri toplotnoizolacijskega ometa, s katerim lahko dosegamo tudi ustrezno neravnost ometov. Več možnosti pa je na stranskih in dvoriščnih fasadah, nemalokrat orientiranih proti severu, ki nimajo posebnega okrasja. Tam včasih lahko uporabimo mineralno volno v obliki lamel, ki jo prilagajamo neravnosti zidov, v kombinaciji s toplotnoizolacijskim ometom pa zagotovimo ustrezno prilagajanje terenu. Novi debelini zidu seveda prilagodimo tudi položaj vgradnje oken in vrat. Za beljenje oziroma barvanje uporabljamo apnene barve, včasih tudi barve na silikatni ali silikonski osnovi, ki zagotavljajo boljše pokrivanje. Pri izboru barvnih tonov sledimo sondam prvotnega stanja, če te niso več dosegljive, pa izberemo pastelne tone v barvi naravnih pigmentov iz lokalnega okolja. Kričečim modnim barvnim tonom se seveda izognemo.

vir: Aleš Hafner: Tehnični ukrepi za prenovo stavb kulturne dediščine (priročnik Stavbna dediščina in kultura bivanja v Karavankah - zvkds)