Asfaltiranje dvorišča: dolga življenjska doba in malo vzdrževanja

Med prednostmi asfaltiranih površin velja poudariti hitro izvedbo, saj izvajalci asfalt na prej ustrezno pripravljeno podlago praviloma položijo v enem samem dnevu, skoraj neomejeno življenjsko dobo in preprosto vzdrževanje, kajti dela ni pravzaprav nobenega, odpornost proti zimskemu soljenju in ne nazadnje ceno, ki je ugodnejša v primerjavi z večino oblik tlakovanja. Cena polaganja asfalta je odvisna od velikosti površine – večja ko je površina, nižja je cena na kvadratni meter.

Asfaltirane površine pa imajo tudi nekatere pomanjkljivosti oziroma slabosti. V poletnih dneh se močno pregrejejo in oddajajo vročino, poleg tega se material zaradi visokih temperatur razširi, pozimi pa skrči, kar povzroči, da ob robnikih in zaključkih nastanejo razpoke, v katere se nato nalagata umazanija in sol, zato površina sčasoma začne razpadati. Zaplete se tudi, ko želimo na dvorišču naknadno urejati določene napeljave in priključke. Medtem ko denimo pri tlakovanem dvorišču zgolj odstranimo del tlakovcev, moramo asfalt rezati in ga po končanih delih tudi zakrpati, kar pomeni, da bo na tistem mestu površina drugačnega odtenka, opazni bodo tudi stiki starega in novega asfalta.

Če želimo, da bo asfaltirano dvorišče vrsto let uspešno prenašalo različne obremenitve (težo avtomobilov, temperaturna nihanja, vodo, soljenje ...), je treba najprej ustrez­no pripraviti in dobro utrditi podlago. V nasprotnem primeru boste imeli težave s posedanjem terena, pokanjem asfalta in luknjami v površini.

Za povozne površine, po katerih bodo vozili osebni avtomobili, je za začetek treba odkopati približno 60 centimetrov ne­utrjenega terena (če bodo po njih občasno vozila tudi težja vozila, je treba izkopati še več). Že v tej fazi moramo misliti tudi na odvodnjavanje in zato zagotoviti zadosten padec terena stran od hiše. Naklon naj bi bil vsaj dvoodstoten s priporočljivo izvedbo dodatbnega odvodnjavanja - npr. vgradnja povoznih rešetk. V izkopani teren se nato nasuje približno 40 centimetrov grobega materiala, gramoza ali drobljenega agregata. To je treba narediti v plasteh in vsako od njih dobro utrditi. Za grobo nasutje ne smemo uporabljati odkopanega materiala ali celo gradbenih odpadkov, saj takšne podlage zaradi neenakomerne velikosti in različnih oblik ne bo mogoče dobro utrditi. Na dobro utrjen spodnji sloj se nasuje približno 20 centimetrov zgornjega nosilnega sloja iz drobnejšega gramoza in šele nato pride na vrsto asfaltiranje. Debelina asfalta je sicer odvisna od namembnosti površine, a za klasična povozna dvorišča velja, da praviloma nanašamo dve plasti asfaltne mešanice – spodnja nosilna plast grobega asfalta naj bi bila debela vsaj pet centimetrov, zgornja plast finega pa tri centimetre. Obe je treba dobro povaljati, površina pa je povozna že po nekaj urah.

Na splošno velja, da je najprimernejši čas za polaganje asfalta v času gradbene sezone, priporočljivo pa je, da se dela izvedejo v suhem in čim toplejšem vremenu (najmanj 10 stopinj Celzija). Asfaltna mešanica se nam­reč med vgradnjo ne sme preveč ohladiti, zato jo je treba hitro položiti, medtem ko bi se v deževnem vremenu slabo oprijela podlage in na površini bi že kmalu nastale poškodbe. Bajuk še opozarja, da je asfalt priporočljivo položiti čim prej po končanih gradbenih delih (izkopu in nasutju), saj morebitna neurja, visoke temperature in vožnja po nasutem dvorišču lahko poškodujejo fino plast nasutja.