Ali pravilno kurimo?

   
V mestih in ostalih gosto naseljenih krajih nas obvestila o ekoloških alarmih zaradi prevelike vsebnosti škodljivih snoveh v zraku, vedno znova vračajo v kruto vsakdanjost. Kurjenje v individualnih kuriščih in kotlih za centralno ogrevanje v stanovanjskih hišah povzroča večje onesnaževanje zraka, kot ga emisije iz naših termoelektrarn in industrije skupaj. Predvsem se povečuje delež prahu, S0₂, C0₂ in dušikovih oksidov.

Kurjenje ne pomeni samo nalaganja v peč ali kotel, ampak predstavlja vrsto aktivnosti v celotnem postopku pridobivanja toplote za ogrevanje stanovanja in vode. V ta postopek štejemo pravilno in stalno vzdrževanje, pravilno nalaganje goriva, izbiro primernega kotla ali peči in redno čiščenje kurišča in dimnika.
 

• z gorivi, ki vsebujejo več kot 0,5% žvepla, (v nekaterih slovenskih občinah že imajo sprejete odloke o varovanju zraka v občini, kjer je vsebnost žvepla v gorivu omejena),
• z lesnimi odpadki, ki vsebujejo lepila, barve, sredstva za impregnacijo (npr. vezane plošče iverke, barvan les, železniški pragovi, električni drogovi itd),
• z odpadki vseh vrst (plastični odpadki, kuhinjski odpadki, moker les, potiskan papir itd.),
• z odpadnimi motornimi in drugimi olji.

Izgorevanje odpadkov, časopisnega papirja, ilustriranih revij in iveric je zelo slabo in zato nepriporočljivo. Kisline in težke kovine, ki jih vsebujejo taki odpadki, se nalagajo v okolje v obliki fenolov, formaldehidov, dioksinov itd. Posebne odpadke oddajmo raje ob njihovem ločenem zbiranju.

Odpadni materiali, kot so plastika, stiropor, revije in star papir so primerni za recikliranje, zato jih zbirajmo in oddajmo DINOSU. Poleg tega plastika pri zgorevanju sprošča klor, ki uničuje ozon.
   

Nepravilnosti se ponavadi pričnejo že pri netenju ognja v kotlu. Običajno se nam zjutraj mudi in zato naložimo na papir trske in drva, pa še toliko premoga, da bo na rešetki dovolj žerjavice, ko se vrnemo domov. Pri tem uporabljamo običajno tudi preveč vlažen les (več kot 20% vlage). Prihaja do močnega dimljenja (temen, rumenkast dim) še dolgo potem, ko smo podkurili. Uparjanje prevelike količine vode v lesu zahteva veliko energije. Optimalno temperaturo izgorevanja je težko doseči in tako dimni plini močno obremenjujejo okolje. Sušenje goriva in njegovo uplinjanje poteka počasi in plini ne morejo izgoreti v vroči plasti žerjavice, dokler se ne razžari zadostna količina goriva. če pravilno podkurimo, gori ogenj hitro in s svetlim plamenom. Počakati moramo, da se ogenj dobro razgori in da se naredi zadostna količina žerjavice. Pri tem poznamo več načinov kurjenja, in sicer:

• Kurjenje z odgorevanjem, kjer žerjavico potisnemo na rob kurišča in dodamo novo gorivo na prazno rešetko ob žerjavico.

- Kurjenje z odgorevanjem od zgoraj navzdol daje najboljše učinke, saj gorljivi plini prehajajo skozi vročo plast žerjavice in popolno zgorijo. Pri tem načinu naložimo na rešetko najprej premog, nanj drva, papir in trske. Ta način je primeren za kurjenje v prehodnih obdobjih in pri predimenzioniranih kotlih, ko ne potrebujemo veliko toplote za ogrevanje. Ko se naredi žerjavica, lahko kurjenje nadaljujemo z odgorevanjem s strani.

• Kurjenje s pregorevanjem je način, ko na žerjavico nasujemo premog in gorivo pregoreva od spodaj navzgor. Pri tem gorljivi plini prehajajo skozi hladno gorivo in ne morejo popolnoma zgoreti, kar močno zmanjšuje učinek goriva in je zato ta način najmanj primeren.

Povejmo še nekaj malega o skladiščenju lesa. Les moramo skladiščiti na suhem in zračnem prostoru najmanj dve leti. Ko ga posekamo, ga moramo takoj razcepiti ali razžagati. Tako dlje zadrži svojo kurilno vrednost. Ne zlagajmo ga neposredno na zemljo, saj mu vlaga, ki prihaja od spodaj, škodi prav toliko kot tista od zgoraj. Zato dno skladovnice zaščitimo starimi paletami ali podobnim. Trohnenje lesa bo s tem občutno zmanjšano. Skladovnice drv ne pokrivajte in je ne zavijajte v plastične folije. Pokrijte jo z deskami ali podobnim tako, da zrak lahko kroži in suši les.
  

Do podobnega učinka lahko pride tudi pri normalnem zimskem obratovanju, kadar je kotel predimenzioniran. Za izboljšanje razmer moramo količino goriva prilagoditi potrebam. Pri višjih zunanjih temperaturah (manjša toplotna moč) moramo večkrat po malem nalagati. Včasih se izplača pustiti, da ogenj v peči poide in da ponovno zakurimo. Premočan kotel moramo zamenjati z manjšim.

če je temperatura dimnih plinov pod 150 ^oC in temperatura v kotlu pod 60 ^oC, vlaga iz goriva kondenzira na hladnih stenah kotla in škodljive primesi v dimnih plinih skupaj z vodo tvorijo kisline, ki povzročajo poškodbe v kotlu in dimniku. Temperatura vode v kotlu mora biti višja kot temperatura rosišča, to je 60 ^oC, temperatura dimnih plinov pa naj bo med 150 in 200 ^oC.

Največja in najpogostejša napaka je, da so ogrevalne površine in dimnik zamazani s sajami in z drugimi katranskimi oblogami. Energijo izgubljamo zaradi slabega prestopa toplote z dimnih plinov na ogrevalni medij - vodo. Praviloma moramo kotel enkrat mesečno temeljito očistiti letečih delcev pepela in oblog saj ter katrana. Na ta način lahko prihranimo do 30% energije.

Ne pozabimo, da je za izgorevanje potrebna zadostna količina zraka. Ne zapirajmo pozimi vseh odprtin za dovod zraka v kotlovnico.
   

Obisk serviserja dvakrat letno se bo obrestoval z do 10% prihrankom pri gorivu. Velja nenapisano pravilo, da je obisk serviserja nujen na vsakih 4000 I pokurjenega kurilnega olja. Da bi znali sami nadzorovati delo serviserja, naj naštejemo dela, ki jih mora opraviti:

• kontrola in čiščenje dovodov in filtra za gorivo na vstopu v gorilnik,
• kontrola in čiščenje filtra na oljni črpalki v gorilniku,
• čiščenje filtra na zgorevalni šobi,
• čiščenje dovodnih kanalov za zrak,
• čiščenje ventilatorja,
• čiščenje fotoupora in izgorevalne glave gorilnika,
• preveriti je potrebno izgorevalno šobo in jo po potrebi zamenjati,
• izmeriti je potrebno sajavost z napravo, ki na filtrirnem papirju pokaže stopnjo sajavosti,
• izmeriti je potrebno temperaturo dimnih plinov, ki ne sme biti višja od 240 ^oC,
• ugotoviti, ali morda dimni plini vsebujejo tudi kurilno olje.

O opravljenem delu mora serviser napisati zapisnik, ki ga shranite. Ob vsakem njegovem obisku primerjajte prejšnji zapisnik z novim. Serviser, ki omenjenih del ne opravi v celoti, in ne kontrolira delovanja gorilnika z ustreznimi instrumenti, v vaši kotlovnici nima kaj iskati.

Gorilnik je dobro nastavljen, če je:

• sajavost med vrednostjo 1 in 2 ( filtrirni papir je bel, brez vidnega madeža),
• količina ogljikovega dioksida (C0₂) v dimnih plinih naj se giblje med 12 - 4%,
• temperatura dimnih plinov naj bo med 160 - 240 ^oC.

če se filter na dovodu kurilnega olja do gorilnika pogosteje maši, ali če je kako drugače moten dovod goriva, je potrebno očistiti tudi cisterno za shranjevanje kurilnega olja, kar naj opravi strokovnjak, da ne bi prišlo do izlitja olja v okolico.

vir: Smotrna raba energije - Sistemi za ogrevanje stavb