S pravilnim prezračevanjem vedno svež zrak v bivalnih prostorih

Osnovno pravilo pri kakršnem koli kakovostnem prezračevanju je, da mora svež zrak prihajati v bivalne prostore, po možnosti čim dlje od vrat. Od tam potuje po hodnikih in stopnicah do tako imenovanih umazanih prostorov (kuhinja, kopalnica, stranišče), od tam pa ga je treba v celoti odvesti iz hiše. Naštetemu ustrezata le centralno prezračevanje z izkoriščanjem odpadne toplote (rekuperacija) in higrosenzibilni sistem, ki sicer nima rekuperacije odpadne toplote, a so energijske izgube zaradi natančno dimenzioniranih pretokov minimalne (takšen nadzorovani prisilni način prezračevanja je sicer namenjen prezračevanju večstanovanjskih stavb).

Za novogradnjo in obstoječo hišo, ki jo nameravamo celovito energijsko obnoviti, je bolj kot lokalne prezračevalne naprave smiselno izbrati centralni prezračevalni sistem. Prednosti je več: pri centralnem prezračevalnem sistemu izkoriščamo usmerjeno gibanje zraka iz tako imenovanih čistih prostorov, v katere dovajamo svež zrak (dnevna soba, spalnica, otroška soba), proti obremenjenim (kuhinja, kopalnica …) in od tam ven iz hiše. Vonjave in vlaga se tako ne širijo po bivalnih prostorih.

Lokalne prezračevalne naprave so majhnih kompaktnih izvedb, zato so lahko skrite v profil stene, a to po drugi strani pomeni nekatere omejitve. Toplotni izmenjevalnik je majhen, toplotni izkoristek pa manjši, naprava nima dovolj prostora za aktivno zaščito proti zmrzovanju v obliki električnega predgrelca, enako velja za obvod izmenjevalnika (by-pass), ki se pri boljših centralnih prezračevalnih napravah serijsko uporablja za pasivno nočno pohlajevanje v poletnih mesecih. Lokalno prezračevanje je zato cenovno smiselna in upravičena izbira za manjša stanovanja, kjer zadostujeta ena ali dve enoti, medtem ko je za hišo z dvema nadstropjema in več prostori, ki jih je treba prezračevati, tako z vidika učinkovitosti prezračevanja kot z vidika gospodarnosti naložbe boljša izbira centralni prezračevalni sistem.

Naložba v lokalne naprave je za prezračevanje hiše predraga, drage so namreč tako same naprave kot izvedba del, saj je treba v zunanje zidove narediti več lukenj, medtem ko za centralni prezračevalni sistem zadostujeta dve. Lokalne naprave so tudi preveč hrupne, zato jih uporabniki nastavijo na najmanjši volumen, ki pa je pod sanitarnimi zahtevami, po katerih je treba v prostoru zagotoviti izmenjavo 15 do 20 m³ zraka na uro in na osebo. Glavna težava je v tem, da je kroženje zraka pomanjkljivo, zato zlasti tako imenovani umazani prostori niso ustrezno prezračeni. Pri lokalnih prezračevalnih napravah je tako najbolje, da so vključene v času, ko bivalni prostori niso zasedeni, takrat iz zraka v teh prostorih odstranjujejo razne nečistoče in vlago. Lokalna prezračevalna naprava je smiselna izbira v primeru, ko je z njo mogoče povezati dva prostora, enega bivalnega in enega servisnega – če bo nameščena v servisnem prostoru, s svojim delovanjem ne bo motila stanovalcev.

Za vgradnjo centralnega prezračevalnega sistema z rekuperacijo je mogoče pridobiti tudi nepovratna sredstva Eko sklada. Razpisni pogoji se sicer vsako leto malo razlikujejo, a subvencija za prezračevalni sistem je do zdaj vsako leto znašala 25 odstotkov naložbe skupaj z montažo, pri čemer je bila višina celotne naložbe omejena na največ 8000 evrov. Na seznamu ustreznih prezračevalnih naprav, za katere je mogoče dobiti nepovratna sredstva, so le najbolj kakovostne z dovolj visokim izkoristkom vračanja odpadne toplote. Investitorjem se priporoča, da od proizvajalca oziroma izvajalca, ki mu bodo zaupali vgradnjo, zahtevajo predračun, ki vključuje vse potrebne sestavne dele za montažo celotnega sistema.  

Pri pasivni hiši je treba pri izvedbi del paziti na zrakotesnost prebojev, sicer pa je višina naložbe enaka - cca 7000 evrov. Približno 1000 evrov več bo treba odšteti le, če bi radi prezračevalni sistem uporabljali tudi za ogrevanje, pri čemer pa je treba upoštevati, da odpade strošek izvedbe talnega ogrevanja. 

Proizvajalci prezračevalnih sistemov nenehno posodabljajo in izboljšujejo svoje izdelke. Po eni strani poskušajo povišati toplotni izkoristek, zmanjšati rabo energije in hrup pri delovanju naprav, po drugi pa se ukvarjajo z elektronskim krmiljenjem, ki naj bi bilo čim bolj prijazno do uporabnika in povezano tudi s centralnim (brezžičnim) upravljanjem doma in naprav v njem. Stare tehnologije prenosnikov toplote zamenjujejo z novimi, pri čemer najboljše rezultate dosegajo novi plastični, trajni entalpijski prenosniki toplote.