Načini in tehnike polaganja parketa

   
Tokrat naj namenimo nekaj besed o pribijanju parketa, plavajočem polaganju in vzorcih, ki jih dosežemo z različnimi tehnikami polaganja. Vsak polagalec navadno uporablja svojo metodo, ki temelji na njegovih izkušnjah in se lahko razlikuje od polagalca do polagalca. Zato bomo v tem prispevku predstavili le glavna načela in pravila.

POLAGANJE S PRIBIJANJEM PARKETA NA PODLAGO
Polaganje s pribijanjem je mogoče pri parketu s peresom in utorom, postopek pa se uporablja predvsem pri večjih formatih (klasični parket se zaradi majhnega formata povečini lepi na podlago) in ladijskem podu. Tak način polaganja postaja v svetu vse bolj priljubljen. Parket lahko pribijamo ročno ali strojno, in sicer z železnimi žeblji, tako imenovanimi žičniki. Pri ročnem zabijanju strokovnjaki zaradi varnosti odsvetujejo jeklene žeblje, ker se pri nepravilnem udarcu ne zvijejo, temveč zlomijo. Da ne poškodujemo peresa, jih najprej zabijemo s kladivom približno centimeter globoko, nato pa z zabijačem do konca. Pri strojnem pribijanju, ki ga lahko izvajamo s pnevmatičnim ali ročnim strojem, izberemo velikost žebljev, ki jih predpisuje naprava. Polagati začnemo iz vogala sobe, in sicer z utorom proti steni. Vsako naslednjo vrsto začnemo z odrezano deščico iz prejšnje vrste.

Parket skozi pero pritrdimo na podlago. Ta je lahko:
– cementni estrih z legami trapezne oblike,
– slepi pod (neoblane deske ali vezane plošče, ki so pribite na lege – morale),
– leseni pod.

V vsakem primeru mora biti podlaga ravna, stabilna, suha in zaščitena pred morebitnim vdorom vlage.

Cementni estrih z legami trapezne oblike
Lege so trapezne oblike zato, da je zaradi sušenja in krčenja cementnega estriha manjša možnost nepopolnega oprijema. Za pribijanje lesenega poda naj bi bile lege debele od 2 do 2,5 centimetra, spodaj široke od 4 do 5, zgoraj pa okoli 2,5 centimetra in spremenljive dolžine. Na estrih jih pritrdimo s cementno malto, in sicer prečno ali poševno na predvideno smer polaganja parketa. Ob robovih se polagajo vzporedno z vsako steno, da v prostoru sestavljajo nekakšen okvir. Razdalja med posameznimi legami je med 15 in 35 centimetri, odvisna pa je od dolžine parketnih desk, ki se bodo pribijale. Vedeti moramo, da je treba parketnico pritrditi na podlago vsaj z dvema žebljema. Vzdolž sten se lege polagajo vsaj 10 centimetrov od roba, da lahko pribijemo vsako parketno desko na začetku in koncu polaganja. Če so v estrihu cevi, poznavalci polaganje z legami odsvetujejo.

Lege lahko polagamo na dva načina:

1. v ravni vrsti jih polagamo na cementni estrih in pritrdimo s cementno malto. Vmesni prostor med legami nato zapolnimo s cementno malto in pazimo, da je višina lege in cementne izravnave popolnoma enaka, sicer bo pod zamolklo zvenel;
2. med vgrajevanjem običajnega cementnega estriha postopoma v maso vstavljamo lege. Če zaradi sušenja in krčenja estriha niso stoodstotno sprijete, za utrditev uporabimo ustrezne ekspanzivne izdelke. Odstopanje lahko preprečimo tako, da pred polaganjem v stranice leg zabijemo žeblje in jih skupaj z njimi potopimo v cementno maso.

Slepi pod
Slepi pod je lahko iz neobdelanih desk ali vezanih plošč, ki so pribite na lege oziroma morale. Med legami lahko pustimo prazen prostor ali nasujemo ekspanzivni termoizolacijski material. Plošče oziroma deske polagamo z majhnim razmikom. Deske pribijamo na lege prečno na predvideno smer polaganja parketa, pribijanje pa začnemo približno centimeter od stene. Po mnenju strokovnjakov naj bi slepi pod vedno polagali na parozaporni sloj.

Leseni pod
Pri lesenem podu moramo paziti na sprijem stare obloge s podlago. Deske, ki so popustile, pred polaganjem novega lesenega poda dobro pričvrstimo z vijaki ali žeblji.

PLAVAJOČE POLAGANJE
Za plavajoče polaganje parketa je primerna katera koli podlaga, odporna proti statičnim in dinamičnim obremenitvam, ki so predvidene za tla. To je lahko estrih, lesene plošče ali obstoječe talne obloge – kamen, keramika, tekstilne in netekstilne talne obloge in les. Parket se polaga navadno na sloj zvočne izolacije, običajno iz plasti ekspanzijskega materiala ali filca debeline približno 2,5 milimetra, ki je od podlage ločen s parno zaporo. Slednja se ob robovih zaviha, da so do določene višine, ki jo lahko zakrijemo z zaključnimi letvicami, zaščitene tudi stene.

Parket se lahko polaga plavajoče tudi neposredno na trdo podlago z lepilnimi traki, ki delujejo tudi kot zvočni izolatorji. Ne vgrajujemo ga stično s steno, temveč puščamo rob. Njegova širina je odvisna od velikosti prostora, na primer za sobo velikosti 4 x 4 metre je dovolj centimetrski razmik. Rob puščamo tudi okrog cevi oziroma vseh predmetov, ki štrlijo iz estriha. Na pragovih ali stikih z drugimi talnimi oblogami se predvidi dilatacijski spoj, ki ga pozneje pokrijemo z ustreznimi letvicami.

Pri polaganju je zelo pomembno, da natančno preberemo navodila proizvajalca in skladno z njimi parket tudi vgrajujemo.

TEHNIKE POLAGANJA PARKETA
Gre za vzorce, ki jih lahko oblikujemo z različnim polaganjem parketnih deščic. Ker je vzorec odvisen od vrste dejavnikov, kot so mere deščic, možnosti sestavljanja in kombiniranja design parketa in bordur …, se bomo pri predstavitvi omejili le na glavne. Tehnike polaganja so:
– ribja kost,
– simetrično ladijsko polaganje,
– prosti zamik (asimetrično ladijsko polaganje),
– rob in obrobni pas,
– mozaik.

Ribja kost
Deščice polagamo v vzporednih vrstah pod kotom 90 stopinj, tako da se čelo ene parketnice stika s stranico druge. Pri klasičnem parketu s peresom in utorom imamo zato “leve” in “desne” deščice, se pravi tiste, ki imajo pero na levi, in tiste, ki imajo pero na desni strani. V paketu je vsakih polovica. Na ribjo kost pa seveda lahko polagamo tudi parket brez peresa in utora, na primer lam parket.

Obstaja več različic vzorca ribje kosti:

– glede na smer polaganja je lahko vzorec raven ali diagonalen,
– glede na obliko pa je ribja kost lahko enojna, dvojna ali celo trojna.

Pri ravnem vzorcu začrtamo sredino in začnemo polagati od sredine v smeri od vrat proti izvoru svetlobe. Vzporedno s prvo vrsto polagamo vrste najprej proti eni, nato še proti drugi strani. Pri diagonalnem vzorcu začnemo polaganje v levem ali desnem kotu in polagamo proti nasprotnemu vogalu. Tudi tu polagamo v smeri izvora svetlobe. Enojna, dvojna ali trojna ribja kost pomeni, da se ena, dve ali tri deščice čelno stikajo s stranico ene same.

Simetrično ladijsko polaganje
Deščice polagamo po dolžini, tako da so čelni stiki vsake druge vrste vedno na istem mestu. Dolžina deščic mora biti torej enaka, krajše lahko uporabimo zgolj na začetku in koncu vrste. Lahko jih polagamo vzporedno s steno ali poševno. Pri vzporednem polaganju je priporočljivo, da so deščice prečno na glavni izvor svetlobe, ker bodo tako čelni stiki manj vidni. Začnemo ob daljši steni prostora, ki je najbližje vhodu.

Prosti zamik
Pri prostem zamiku je dolžina deščic različna, saj so čelni stiki neenakomerno razporejeni po prostoru. Parketnice polagamo tako kot pri simetričnem ladijskem polaganju, se pravi vzporedno ali prečno na daljšo steno prostora.

Rob in obrobni pas
To pomeni, da je glavnina položena v enem, obrobni pas pa v drugem vzorcu. Razmejuje ju rob z vrste vzdolžno položenih parketnic.

Mozaik
Vzorec imenujejo kar mozaik, ker je to glavna oblika, ki jo dobimo s polaganjem lamelnega oziroma mozaičnega parketa. Gre za kvadrate vzdolžno in prečno položenih deščic. Če tako polagamo lam parket, moramo izbrati mere, ki so med sabo deljive, na primer 300 x 60 milimetrov. Tudi kvadrate lahko polagamo ravno ali diagonalno.

Viri:
Professional Parquet, november/december 1999, str. 100–104
Professional Parquet, julij/avgust 1999, str. 69–72
National Oak Flooring Manufacturers Association: Installation hardwood flooring, januar 1997, revizija marec 1998
National Wood Flooring Association: Tools of the trade, maj 1996
Mnenja domačih in tujih mojstrov
www.korak.ws