Za boljše tesnenje oken

Za boljše tesnenje oken

V zadnjih letih namenjamo veliko pozornosti zdravemu življenju tako tudi okoljevarstvenim težavam, ne nazadnje preskrbi z energijo. Prav slednje je in bo postalo še bolj pereč problem, zato poskušajo razviti ustrezne tehnologije za izkoriščanje t.i. obnovljivih virov energije in seveda varčevanje s fosilnimi viri energije. Izsledki mnogih energetskih študij kažejo, da je že z nekaterimi preprostimi ukrepi mogoče  znatno zmanjšati energijsko porabo na vseh področjih življenja, ne da bi to vplivalo na življenjski standard oziroma storitve.
V nadaljevanju vam bomo na kratko predstavili enega teh ukrepov, in sicer zatesnitev obstoječih oken, ki je za gospodinjstva lahko zelo zanimiv, saj je sorazmerno poceni in nezahteven, hkrati pa daje dobre rezultate. Pri stroških ogrevanja lahko prihranimo tudi do 20 % toplotne energije, saj v povprečju skozi vsak meter netesnih oken in vrat v eni ogrevalni sezoni uhaja do 40 kWh energije.

Toplotne izgube zunanjih oken in vrat nastanejo zaradi prehoda toplote skozi okno (transmisijske izgube) in zaradi nenadzorovanega pretoka zraka skozi pripire (konvekcijske izgube). Slednje se zaradi ukrepa, ki ga opisujemo, predmet tega članka. V nasprotju s transmisijskimi izgubami, ki jih z izbiro ustreznega materiala lahko kar najbolj omejimo, lahko konvekcijske izgube zaradi zdravstvenih in gradbeno-fizikalnih razlogov zmanjšamo le do neke meje: 0,5  do 0,8  kratna izmenjava zraka je namreč potrebna zaradi dovoda zraka in odvoda vlage, vonjav in plinov (ogljikovega dioksida, radona in drugih škodljivih plinov, ki se sproščajo iz gradbenega materiala in opreme, aparatov, čistil itn.).
Optimalno izmenjavo zraka v prostoru, ki zagotavlja ustrezne bivalne razmere in hkrati ni energetsko potratna, lahko dosežemo z nadzorovanim prezračevanjem. Prezračevanje z okni pa ni takšno in zato tudi ne najbolj ugodno. Optimalnega pretoka zraka ne moremo zagotoviti z izmenjavo zraka skozi pripire, ker njihove tesnosti na moremo uravnati, in z občasnim odpiranjem oken. Boljše je prezračevanje s posebnimi napravami, ki omogočajo, da se z okolico izmenja le nujno potrebna količina zraka.
Tesnjenje oken ni pomembno samo zaradi varčevanja z energijo, ampak tudi zaradi zaščite pred vročino, vlago, hrupom in prašnimi delci ter ne nazadnje pred prepihom. Pri oknih so najbolj kritični stiki med okenskim krilom in okvirjem pripire, prav tako pa so pomembni stiki med okvirom in zidom ter med krilom in zasteklitvijo.

Sodobna okna imajo tovarniško vdelano eno ali več tesnil, od katerih zunanje preprečuje vdor vode, medtem ko srednje ali notranje zagotavlja zrakotesnost. Za trajno tesnost so pomembni predvsem naslednji elementi: kakovost tesnila, oblika pripire, kakovost okvira, krila in okovja. Starejša okna praviloma nimajo tovarniško vgrajenih tesnil, zato je njihova tesnost nezadostna. Srečamo lahko enojna, vezana in škatlasta okna, ki so od omenjenih najboljša, ker se v prostoru med zasteklitvijo hitrost zraka zmanjša, s tem pa se zmanjša tudi izmenjava zraka.
Izboljšanje tesnosti je še posebej pomembno takrat, kadar je površina oken v primerjavi z volumnom prostora velika. Tesnost oken lahko preprosto preizkusimo tako, da med krilo in okenski okvir vstavimo list papirja. če ga pri zaprtem oknu z lahkoto izvlečemo, je tesnjenje slabo. Preizkus ponovimo na več mestih in več oknih. Preden ta zatesnimo, moramo presoditi, ali niso že tako dotrajana, da bi jih bilo pametneje zamenjati.
Redno jih moramo vzdrževati: poskrbeti za potrebna mizarska popravila in barvanje. Paziti moramo, da barve in zaščitnih sredstev ne nanašamo na tesnilo, saj mu to praviloma škoduje. Lahko se poškoduje tudi zaradi utrujenosti materiala ali pa se strga pri odpiranju oziroma čiščenju. Poškodovana tesnila lahko zamenjamo sami, popravilo oken in poškodovanega okovja pa je bolje prepustiti usposobljenemu strokovnjaku.
Pripire starejših oken lahko zatesnimo na dva načina: s samolepilnimi tesnili ali s takimi, ki jih vstavimo v novo urezan utor. Samolepilna se sčasoma zaradi vlage, vremenskih in temperaturnih sprememb ter čistilnih sredstev odlepijo, medtem ko so tesnila v utoru trajna. Prva otežujejo tudi vzdrževanje oken in vrat, saj jih praviloma ne smemo prebarvati ali prelakirati, torej jih je treba prej odlepiti. Vstavljena tesnila pa lastnik ob vzdrževanju preprosto vzame iz utora in jih po opravljenem delu namesti nazaj. Zato je vstavljanje v utor boljša rešitev, vendar moramo izvedbo prepustiti mojstru, ki ima za to ustrezno orodje. Taka tesnila so prav tako predvidena za pridobitev subvencije.
Tesnilo je trak s presekom, ki ima običajno obliko naslednjih črk: O, P, V, K, D, U, PV, lahko je tudi pravokotno. Narejeno je iz različnih vrst umetnega materiala (npr. silikon, EPDM, penjeni EPDM, PVC, penjeni PVC itn.). Pomembna lastnost materiala je elastičnost pri visokih in nizkih temperaturah, odpornost proti vremenskim vplivom (ozon, sončni žarki, atmosfersko o­nesnaženje, svetloba), staranju barvam in čistilom, pregibanju.
Najboljši material za tesnila je silikon, skoraj enako dober je navadni črni EPDM. Penasti EPDM kmalu izgubi elastičnost, tesnila iz penjenega PVC ne tesnijo dobro in niso trajna, zato se uporabljajo le za zaščito pred prahom.
Namestimo jih po celotni dolžini notranje pripire. Pri dvojnih oknih zatesnimo praviloma samo notranje okno. če bi bila tesnost zunanjega okna večja od tesnosti notranjega, bi se pozimi na notranji strani zunanjega stekla nabiral vodni kondenz. Med zunanjim oknom in špranjo med kriloma pri vezanem oknu lahko uporabimo protiprašno tesnilo.

Vratne pripire zatesnimo enako kot okna ali pa s posebnimi profili. če vrata spodaj nimajo praga, zatesnimo špranjo s posebnim krtačnim profilom, ki se prilagaja neravnim tlom. Učinkovito je in  hkrati preprosto za montažo.

Zmanjšanje konvekcijskih toplotnih izgub skozi okna in vrata je bistveno za zmanjšanje celotnih izgub v stavbi. Njihov delež včasih presega delež transmisijskih izgub. To se dogaja predvsem pri starejših stavbah z veliko slabo tesnjenih okenskih površin (npr. pri objektih, ki so izpostavljeni vetru). Nove stavbe načrtujemo in projektiramo tako, da se uporabi čim bolj zrakotesna okna, hkrati pa se zagotavlja potrebna izmenjava zraka z nadzorovanim prezračevanjem. Pri obstoječih stavbah z zboljšanjem tesnosti oken in vrat preprosto in gospodarno občutna zmanjšamo porabo energije za ogrevanje. Izračunano je, da pri zmanjšanju izmenjave zraka z 1,2  na 0,7krat na uro prihranimo pri 300 m3 veliki hiši  vsako leto približno 3200 kWh energije ali preračunano v kurilno olje približno 320 litrov olja.

 

avtor: Bojan Grobovšek

 
Vir:
30. november -0001