Pomembna je pravilna zasnova oken

  
Več kot dovolj razlogov torej, da pri gradnji tako hiš kot drugih (poslovnih) stavb, v katerih preživimo večji del svojega življenja, namenimo posebno pozornost zasnovi optimalne dnevne osvetlitve.

Pomanjkanje dnevne svetlobe nadomeščamo z umetno, torej z različnimi svetili, s pravilnim načrtovanjem steklenih površin, skozi katere v prostor spuščamo naravno svetlobo, pa bi lahko uro, ko je treba v prostoru prižgati luči, kar precej zamaknili. Pri tem še zdaleč ni pomembna zgolj velikost oken, ampak tudi njihova orientacija in ustrezna razporeditev na posamezni steni ter vgradnja na primerni višini, ... Vzemimo za primer vertikalno okno: svetlobo v prostoru zagotavlja le njegov zgornji del, medtem ko spodnji (do 50 centimetrov od tal) ne pripomore k boljši osvetlitvi, je pa pomemben zato, ker omogoča lepši pogled na okolico doma.

Pomanjkljivi predpisi
Skozi okna v povprečju prodre od 300 do 500 luksov dnevne svetlobe, če so zelo premišljeno načrtovana, tudi do tisoč luksov. Idealno bi bilo, če bi bila osvetljenost v prostoru približno dva tisoč luksov, vendar je takš­no stopnjo naravne osvetlitve nemogoče doseči, saj bi to pomenilo, da bi morale biti stavbe popolnoma steklene, kar bi s sabo potegnilo pregrevanje poleti in velike toplotne izgube pozimi.

Predpisi, ki obravnavajo količino potrebne dnevne svetlobe v prostorih, so pomanjkljivi, saj določajo le spodnjo mejo zadostne osvetlitve – po pravilniku o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj mora površina okna skupaj z okvirjem predstavljati 20 odstotkov tlorisne površine prostora, globina prostora pa ne sme presegati njegove trikratne višine. V pravilniku, ki sicer ne upošteva kakovosti osvetlitve in njene razporeditve v prostoru, je navedeno še, da mora biti v vsakem prostoru najmanj eno okno in da je obvezna vgradnja senčil. Strokovnjaki se strinjajo, da omenjeni pravilnik postavlja komaj še zadostne zahteve po potrebni svetlobi. Po njihovem mnenju bi morali opredeliti minimalno osvetljenost na najgloblji točki prostora ali določiti vrednosti količnika dnevne svetlobe glede na namembnost prostora.

Količnik dnevne svetlobe
Optimalna zasnova naravne osvetlitve je odvisna od velikosti in razporeditve oken, njihovega naklona, geometrije prostora in od barve ter teksture površin v prostoru. Pri načrtovanju primerne osvetlitve si zato lahko pomagamo s količnikom dnevne svetlobe, ki pomeni razmerje med osvetljenostjo na točki v prostoru in osvetljenostjo vodoravne nesenčene zunanje ravnine. Izražen je v odstotkih in običajno računan na višini 85 centimetrov od tal, ki velja za najbolj običajno delovno ravnino, izmerjen pa je v oblačnem vremenu, ko je osvetlitev približno 5000 luksov, saj je takrat porazdelitev svetlobe veliko bolj enakomerna. Povedano drugače, če je osvetlitev zunaj 5000 luksov, v prostoru pa 200 luksov, znaša količnik dnevne svetlobe štiri odstotke.

Če je povprečni količnik manjši od dveh odstotkov, prostor zaznavamo kot premalo osvetljen. Pri oknu, katerega površina ustreza pravilniku (skupaj z okvirjem predstavlja 20 odstotkov površine tlorisa), bo dvoodstotni količnik že dva metra in pol od okna, pri oknu s površino 90 odstotkov tlorisa pa pri malo manj kot petih metrih.

Količnik od dva do pet odstotkov pomeni, da je prostor primerno osvetljen, za nekatera delovna opravila pa kljub temu potrebujemo dodatno umetno svetlobo, pravi Katja Ličen Pajenk. Količnik, večji od pet odstotkov, pomeni, da je prostor dobro osvetljen večino dneva, razen v zgodnjih jutrih, poznih popoldnevih in temačnih dnevih. Pri tem je treba poudariti, da količnik dnevne svetlobe z oddaljenostjo od okna pada. Povedano drugače: manjše ko je okno, bliže je točka, kjer je osvetljenost komaj še zadostna.

Ustrezen povprečni količnik dosežemo s pravilnim načrtovanjem okenskih odprtin, pri tem pa je treba po besedah sogovornice upoštevati več dejavnikov. Najpomembnejši so orientacija objekta, velikost posameznega okna in njihova razporeditev v prostoru, poiskati je treba primerno razmerje med osvet­ljenostjo in energijsko učinkovitostjo oken ter upoštevati prepustnost stekel za svetlobo. Ta se namreč z večjo toplotno učinkovitostjo oken in različnimi nanosi zmanjšuje.

Pravilno umeščena in ustrezno velika okna
Okna so lahko vgrajena navpično v zunanje stene, v mansardah običajno vgradimo streš­na okna pod naklonom, lahko pa se odločimo za izvedbo frčad in okna vgradimo vanje. Študija danskega raziskovalnega inštituta je pokazala, da je količnik dnevne svetlobe pri strešnem oknu dvakrat večji kot pri navpičnem ter najmanj trikrat večji kot pri oknu v frčadi enake velikosti.

Najmanj svetlobe potrebujemo v pomožnih prostorih, ki so navadno na severni strani hiše, zato so okna tam najmanjša, kar je dobro tudi z energijskega vidika. Pri nizkoenergijskih in pasivnih hišah je večji del steklenih površin na južni strani, kjer so umeščeni bivalni prostori z dnevno sobo, kuhinjo in jedilnico, torej prostori, v katerih potrebujemo veliko naravne svetlobe. Na vzhodni strani je lahko površina oken manjša, saj so tu običajno spalnice, v katerih ne potrebujemo toliko svetlobe. Ta pa je nujna v otroški sobi, zato morajo biti okna večja, v mansardi se lahko odločimo tudi za vgradnjo strešnega okna.

Včasih je bolje kot eno samo veliko okno načrtovati dve malo manjši na dveh stenah. To še zlasti velja za večje in globoke prostore. Boljšo osvetlitev v takšnem prostoru bomo dosegli, na primer, če na južni strani površino zasteklitve zmanjšamo in vgradimo eno okno v zahodno steno, saj bo svetloba porazdeljena veliko bolj enakomerno in osvetlitev boljša.

Strešna okna so pomemben vir osvetlitve
Strešna okna so pomemben vir naravne osvetlitve v mansardi. Zanjo velja enako pravilo kot za druge etaže, in sicer naj bi imeli prostori po minimalnih tehničnih zahtevah vsaj 20 odstotkov okenskih površin glede na površino tlorisa, realnost pa je precej drugačna. Za bivalni prostor v pritličju enodružinske hiše, na primer, je jasno, da bo imel panoramsko steno in bo tako dobro osvet­ljen. Pri načrtovanju oken v otroški sobi v mansardi pa kaj hitro pozabimo, da bo otrok potreboval veliko naravne svetlobe, ko se bo za pisalno mizo učil in delal domače naloge.

Skozi strešno okno v prostor prodre več svet­lobe kot skozi vertikalno okno, saj je obrnjeno proti nebu. V prostorih, kjer se zadržujemo čez dan, je strešno okno priporočljivo vgraditi na sončni strani. Ko namreč sonce osvetli prostor, ta deluje veliko bolj toplo in prijetno kot tisti, v katerega ne sežejo sončni žarki, poleg tega sončni žarki ogrevajo prostor. Pasivno ogrevanje skozi steklene površine je namreč zelo dobrodošlo, tudi z vidika energijske učinkovitosti, še zlasti v jesenskih, zimskih ali zgodnjespomladanskih dneh, ko so zunanje temperature še nizke.

Najpogostejša napaka pri vgradnji strešnih oken je napačna višina vgradnje. Vsako okno, vertikalno ali strešno, naj bi omogočalo pogled na okolico. Strešno mora biti zato vgrajeno na višino približno meter od tal, da omogoča razgled ven iz sedečega položaja, poudarja sogovornica. Prepričanje, da višji ko je parapetni zid, prostornejša in boljša bo mansarda, je zmotno. Če je parapetni zid visok meter in pol, lahko strešna okna vgradimo šele od te višine naprej in tako vzamemo mansardnemu prostoru razgled. Pri naklonu strehe (in s tem strešnega okna) 40 stopinj, ki je v Sloveniji zelo pogost, meter visok parapetni zid povsem zadostuje.

vir: deloindom