Ostrešje mora zdržati veliko obremenitev

  
Vse se začne pri projektni dokumentaciji, ki vključuje natančen načrt celotnega ostrešja, skupaj z izbranimi materiali in prečnimi prerezi nosilnih elementov, razvidno mora biti dimenzioniranje nosilnih elementov, njihovi stiki, število in razporeditev.
  
V projektu morajo biti prikazani tudi detajli stikov elementov ostrešja in pritrjevanja celotnega ostrešja na konstrukcijo. Za vse našteto so potrebni natančni izračuni, s katerimi se preverja varnost konstrukcije in njenih posameznih delov, to pa je hkrati edini način, da zagotovimo mehansko odpornost konstrukcije in stabilnost objekta. Ostrešje je namreč nosilni del strehe, ki na zgornji strani nosi kritino, na spodnji strani pa si sledijo vsi toplotno- oziroma zvočnoizolacijski sloji. Ti se končajo z zaključno stropno oblogo, če so pod njo bivalni prostori, ali s sekundarno kritino, če podstrešje ni naseljeno.
 
Pravilno pripravljen les
Ko gre za lesena ostrešja, takšnih je pri nas največ, je zelo pomembno, katero vrsto lesa uporabimo. Primerne so namreč le tiste, ki ohranjajo svoje fizikalne lastnosti v daljšem časovnem obdobju, saj naj bi ostrešje zdržalo vsaj več desetletij. Najpogosteje se uporablja smrekov, bolj redko (zaradi visoke cene) pa macesnov ali hrastov les. Vsekakor je zelo pomembno, da je zdrav; če uporabimo tak­šnega, ki ga je napadel lubadar, denimo, kons­trukcija ne bo trajala trideset in več let.
 
Les za ostrešje mora biti pravilno posekan, razžagan, posušen in ne nazadnje pravilno vgrajen. V njem ne sme biti več kot 18 odstotkov vlage, opozarjajo strokovnjaki in dodajajo, da je najboljša zaščita za naravno sušenega borova sol, medtem ko so lepljenci že termično obdelani. Posamezne lamele lepljenega lesa lahko vsebujejo 12 odstotkov vlage, pri čemer je pomembno, da je vsebnost vlage v posameznih lamelah enaka, da pozneje delujejo z enako intenzivnostjo, saj je les občutljiv na vremenske vplive. Največji sovražnik lesa so zajedavci, ki ga lahko toliko poškodujejo, da postane ostrešje neuporabno. Pred delovanjem lesnih gliv in insektov ga zato zaščitijo z impregnacijo, z zaščitnimi sredstvi pa zmanjšujejo njegovo gorljivost. Zaščita s fungicidnimi in insekticidnimi premazi je nujna zlasti na tistih delih ostrešja, ki so izpostavljeni vremenskim vplivom.
 
Ustrezno dimenzionirano
Ostrešje mora biti ustrezno dimenzionirano za različne obremenitve, ki bodo delovale nanj. In teh ni malo. Strešna konstrukcija mora namreč zdržati lastno težo, težo kritine, obtežbe zaradi snega in vetra. Na splošno velja, da naj bi običajna streha z leseno kons­trukcijo prenesla 260 kilogramov na kvadratni meter, pri čemer 35 kilogramov predstavlja sama konstrukcija, 60 kg kritina (opečna), 80 kg sneg, 45 kg veter in 40 kilogramov na kvadratni meter notranjost strehe. Če nameravamo na streho namestiti sprejemnike sončne energije za pripravo tople vode ali sončno elektrarno, pa je treba razmišljati tudi o tej dodatni teži.
 
V Sloveniji je večina ostrešij načrtovanih tako, da za namestitev sončne elektrarne na streho niso potrebne dodatne ojačitve ali večji posegi. Problematična so lahko le stara ostrešja. Pri teh je zato treba zamenjati kak­šno oporo in strešno kritino, saj je življenjska doba elektrarne tudi več kot 30 let. Obremenitev strehe zaradi sončne elektrarne je približno 19 kilogramov na kvadratni meter, enako velja za poslovne objekte, če podkonstrukcijo sončne elektrarne vijačimo v osnovno konstrukcijo. Če podkonstrukcije ne vijačimo, ampak jo samo polagamo na streho (to velja za ravne strehe in strehe z majhnim naklonom), je treba to dodatno obtežiti. Natančno težo obtežitve podkonstrukcije pa določi statik glede na vetrovno območje.
 
Pri načrtovanju strehe je torej nujen statični izračun vseh nosilnih elementov, ki mora upoštevati že omenjene obremenitve. Za pravilno dimenzioniranje ostrešja in skeletnih konstrukcij so na voljo različna programska orodja, ki pa jih je treba znati uporabljati. Če konstruktor lesenega ostrešja (ali lesenega skeleta, če gre za skeletno hišo) pozabi na vtiske in stiskanje lesa, se lahko ostrešje začne posedati, kar povzroči poznejše deformacije na zaključnih oblogah v bivalnih prostorih pod streho.
Med najpogostejšimi napakami pri načrtovanju so še preveliki povesi (razpoke v stropih), premalo močno vpetje v samo konstrukcijo hiše, napačno izvedeni prehodi različnih ravnin, zaradi česar streha začne zamakati in podobno. Konstruktor mora torej imeti hkrati dovolj znanja, da združi poznavanje in obnašanje lesa v različnih vremenskih razmerah z obdelavo in načinom vgradnje. Pri tem ni pomembno, ali načrtuje ostrešje za zidano ali leseno skeletno hišo.