Ostrešja in kritine - toplotna bilanca

Po novem vsaj 26 centimetrov toplotne izolacije
Ostrešja in kritine - toplotna bilanca
     
  
Delež celotnih toplotnih izgub skozi ostrešje povprečne enodružinske hiše je približno 10- do 15-odstoten, v pritličnem objektu z visoko in razgibano streho so lahko tudi večje.
   
Po starem pravilniku iz leta 2002 je npr. morala biti toplotna prehodnost stropa proti neogrevanemu podstrešju manjša od 0,35 W/m²K, toplotna prehodnost poševne strehe nad ogrevanim prostorom pa manjša od 0,25 W/m²K.
Po novem pravilniku o učinkoviti rabi energije v stavbah mora biti tako pri stropih kot pri poševnih streha toplotna prehodnost manjša od 0,15 W/m²K.
 
Če smo do zdaj lahko medetažno armiranobetonsko ploščo proti neogrevanemu podstrešju izolirali le z 11, poševno streho pa s 16 centimetri toplotne izolacije s toplotno prevodnostjo 0,040 W/mK, bomo morali po novem v obeh primerih vgraditi najmanj 26 centimetrov izolacije, pri čemer niso upoštevane razne oslabitve, kot so na primer leseni deli ostrešja.
  
Za preprečitev poletnega pregrevanja pa ni dovolj samo nizka toplotna prehodnost ostrešja, ampak tudi ustrezen fazni zamik, ki pove, v kolikšnem času bo toplota prešla skozi konstrukcijo.
Fazni zamik, ki naj bi bil najmanj 12 ur, je potreben zato, da se stavba poleti podnevi ne pregreje in pozimi ponoči ne ohladi. Fazni zamik ni odvisen le od toplotne prevodnosti, ampak tudi od tesnosti vgrajenega materiala ter njegove specifične toplote in teže.
Z vgradnjo toplotne izolacije iz celuloznih kosmičev ali kamene volne s specifično težo na primer 50 kg/m³ bomo dosegli večji fazni zamik in s tem manjše pregrevanje kot pa s stekleno volno. Še boljša je možnost z izvedbo armiranobetonske plošče pod špirovci, ki je gradbenofizikalno optimalna.
 
Vendar je vprašanje, ali ne bo zaradi prevelike potrebne debeline in s tem višje cene, da bi zadostili zahtevam pravilnika, ta postala za marsikaterega investitorja manj zanimiva.
  
Kako lahko najbolj učinkovito izoliramo ostrešje na obstoječi hiši?
Na obstoječi hiši podstrešje izoliramo na enak način kot pri novi.
Če pod streho urejamo mansardno stanovanje, se izolacija vgradi v strešno konstrukcijo, običajno med in pod špirovce, lahko pa tudi med in nad njih.
Če je prostor pod streho neizkoriščen (hladen in prezračevan), se izolacija vedno vgradi na stropu.
Če pa je plošča armiranobetonska, se izolacija prosto polaga nanjo, pri lesenih konstrukcijah pa med in nad oziroma med in pod stropnike.

Ali so pri takšnem posegu še kakšne posebnosti?
Kakšnih posebnosti ni. Če višina ni omejitev, je bolj ali manj vse enako kot pri novogradnjah. Če izolacijo vgrajujemo na oziroma v strop, moramo že prej vedeti, ali bo podstrešje pohodno. V tem primeru moramo nad izolacijo vgraditi še klasičen betonski ali suhomontažni estrih ali lesen pod. Pri lesenih stropih moramo spodaj – tako kot pri strehah – obvezno položiti parno zaporo oziroma oviro, ki mora biti zrakotesna. Pri masivnem stropu vgradnja parne zapore oziroma ovire običajno ni potrebna, ker je že sam po sebi zrakotesen in tudi dovolj parozaporen, paziti pa moramo, da nad toplotno izolacijo ne vgrajujemo slojev, pod katerimi bi zračna vlaga lahko čezmerno kondenzirala. V tem primeru je treba narediti difuzijski izračun, ki pa po novem pravilniku ni več obvezen.
   
Katere so najpogostejše težave, na katere lahko naletimo pri izolaciji obstoječih ostrešij, in kako se jim izognemo?
Pri vgradnji toplotne izolacije na strehi se lahko pojavi težava, če pod kritino nimamo vgrajene sekundarne kritine ali če ta ni ustrezna. Pogosto se ljudje tudi sprašujejo, kam vgraditi izolacijo (na streho ali na strop), ko nameravajo šele naknadno na podstrešju urediti bivalne prostore; v tem primeru vedno svetujemo, da jo vgradijo na strop. Izberejo naj takšno, ki jo pozneje lahko uporabijo med špirovci.
  
vir: Delo in dom, 17.06.2009
 
08. september 2009